Aleteia

Je škodljivo, če uporabljam talismane?

WOMAN WITH TALISMAN
SHUTTERSTOCK
Deli

"Ljudje iščemo srečo in varnost, a pogosto na napačnem koncu"

Vprašanje bralca

V pripravah na letošnji oratorij smo se z animatorji pogovarjali o veri severnoameriških Indijancev, med katerimi je deloval Friderik Irenej Baraga. Beseda je nanesla na uporabo talismanov tudi pri katoličanih. Zakaj, če sploh, so taki verski predmeti škodljivi za nas?

Luka

Odgovarja s. Barbara

Koliko talismanov in podobnega lahko opazimo v današnji družbi, od obeskov v avtu do nakita in hišne opreme! To nam govori, da ljudje iščemo srečo in varnost, a pogosto na napačnem koncu. Čeprav se talismani in amuleti med sabo razlikujejo, pa so razlogi, da jih nosimo, v temelju podobni.

Prvi naj bi vsebovali magične lastnosti ustvarjalca in zagotavljajo lastniku srečo ali ga ščitijo pred zlom (za določen pozitiven namen). Amuleti pa naj bi sami vsebovali magično moč in se uporabljali za splošne namene, npr. pri mornarjih proti viharjem. Tako talismane kot amulete so uporabljali že stari Egipčani, Indijanci, pozneje pa Grki in Rimljani, ki še niso poznali krščanskega Boga, ampak so se iz strahu in nepoznavanja zatekali v vraževerje.

V prvih krščanskih stoletjih je Cerkev dosledno zavračala vsako uporabo takšnih predmetov. Tako je koncil v Laodikeji v 4. stoletju razglasil, da so vsi, ki nosijo amulete, izključeni iz Cerkve. Tridentinski koncil pa je spodbudil češčenje svetih podob Jezusa, Božje Matere Marije in svetnikov. Prav je, da jih častimo, pa ne zato, ker bi imele same v sebi božansko moč, ampak ker tako izkazujemo čast živim osebam, ki jih svete podobe predstavljajo.

Podobno velja za relikvije in nabožne predmete, ki spodbujajo našo vero in predanost Bogu ter edino pravo molitev, ki je le v Kristusu.

Ohranjanje osebnega odnosa z Bogom je edini smisel uporabe kakršnihkoli predmetov. V nasprotnem primeru lahko zapademo v malikovanje oz. praznoverje, ki časti ustvarjeni predmet ali bitje namesto njegovega Stvarnika. S tem pa odpremo vrata hudemu duhu in njegovemu delovanju v našem življenju. Zdravilo, ki nam pri tem učinkovito pomaga, je zakrament sv. spovedi in evharistije, kjer obnavljamo svoj odnos z Gospodom.

Prav k temu je škof Baraga navajal svoje Indijance: da bi se posluževali zakladov Cerkve in se obračali – namesto na zdravilce šamane – na duhovnike. Tako so mnogi med njimi postali ponosni na znamenje križa ter Kristusa na njem, ki jim je prinesel resnično odrešenje. To je cena Boga za nas in našo večno srečo – nič manj kot to!

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, št. 23.

Preberite še:
Jezusov raper
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.