Aleteia

Kaj je sploh god in zakaj bi ga morali praznovati?

BAPTISM
TAMINO PETELINŠEK | DRUŽINA
Deli

Kdaj imam pa jaz god?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je “god dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju”. Vendar je god mnogo več kot to!

God imamo na dan, ko je naš zavetnik umrl – torej se je rodil za nebesa, kot pravimo. Lahko bi rekli, da je god privilegij kristjanov, saj zavetnika določijo ob krstu glede na naše krstno ime.

Krstno ime

To je ime, ki je vpisano v našem krstnem listu. Pogosto je enako rojstnemu imenu (iz rojstnega lista), če le imamo svetnika soimenjaka. Če je naše ime npr. izpeljanka iz daljšega imena svetnika (npr. Lovro – Lovrenc) ali tuja različica imena (npr. Mirjam – Marija), se starši z duhovnikom navadno odločijo kar za to ime. Če obstaja več svetnikov z istim imenom, za zavetnika po tradiciji izberejo tistega, ki praznuje na dan najbližje otrokovemu rojstvu. Nekateri starši otroka poimenujejo po svetniku, ki jim je pri srcu, in za god izberejo datum, ko goduje.

Včasih pa se malenkost zatakne. Nekatera sodobna, “eksotična” imena ne zvenijo prav nič podobno “tradicionalnim”, ampak to sploh ni problem. Nasprotno, to je celo lepa priložnost za starše, da otroku izberejo še krstno ime – ime, ki ga dobi po enem od svetnikov.

Navadno je to svetnik, ki ga starši poznajo in jih njegovo življenje nagovarja. Če pa svetnikov ne poznajo, duhovniki z veseljem ponudijo pomoč. Pravijo, da ni lepšega, kot je pripovedovati čudovite zgodbe, ki so povrhu še resnične. Izbrani svetnik postane otrokov zavetnik. God vpišejo v krstni list.

Včasih pa ni bilo tako

Ne tako dolgo – še pred kakšnimi 70 leti – so otrokovo ime in s tem zavetnika izbrali na drugačen način. Najpogosteje so otroke poimenovali po starših (prvorojenca in prvorojenko) ali drugih sorodnikih (pogosto po botrih).

Poznaš koga, ki ima rojstni dan in god na isti dan? To so predvsem starejši ljudje, ki so ime dobili kar po svetniku, ki goduje na dan njihovega rojstva ali kak dan prej oziroma pozneje. Njihovi starši so se temu svetniku navadno priporočali med porodom.

CHOOSING A BABY NAME
Shutterstock

Zavetniki

Zavetnik je lahko prav vsak svetnik. Zakaj ga sploh imamo? Pomembno je zavedanje, da zavetnik ni samo ime ali slika na podobici. Je konkretna oseba, človek, ki je živel na istem svetu kot mi. Zaradi velike ljubezni do Boga, požrtvovalnosti, predanosti, miroljubnosti, pomoči bližnjim in drugih dobrih lastnosti ter zgledov pa je bil po smrti razglašen za svetnika.

Od dne, ko smo bili krščeni, ima še eno nalogo – da bdi nad nami, našim vsakdanjikom, težavami, tudi neumnostmi. Kot že ime pove, nam daje zavetje; lahko se mu priporočamo, potožimo, ga za kaj prosimo … Noro bi bilo, da ne bi izkoristili teh “zvez”. Svetniki so konec koncev bliže Bogu in tako kakšna informacija laže prispe do njega.

Praznovanje

Ali veš, da so do nedavnega praznovali godove, rojstnih dni pa skoraj ne? Včasih so praznovali skromno, pa vendar je vsak vedel, da je to poseben dan. Kjer so si to lahko privoščili, je mati otroku slavljencu skuhala njegovo najljubšo jed, povsod so za darilo dobili sveže in suho sadje (odvisno od letnega časa in domače shrambe), ponekod celo sladke dobrote.

Običaji so se med posameznimi pokrajinami močno razlikovali. Povsod pa je god veljal za praznik in so ga temu primerno praznovali. Sosedje in sorodniki so se zbrali pri slavljencu, se družili, dobre volje nikoli ni manjkalo. Včasih so celo poromali v cerkev, posvečeno njihovemu zavetniku, če le ni bila predaleč.

Danes god žal praznujejo le redki, saj so se vse te navade prenesle na rojstne dneve ali (skoraj) izumrle. Kjer se je navada ohranila, so družinski običaji zelo različni. Za vse velja, da godovni dan zaznamujejo veselo druženje, pogovor, občutek sprejetosti in zaželenosti, dobra hrana, navadno godovnjak prejme majhno pozornost. Tako mu pokažemo, da nismo pozabili na njegov praznik in da ga imamo radi.

Prav je, da gremo na svoj god k maši, se zahvalimo svojemu zavetniku za še eno leto dobrega sodelovanja ter mu voščimo za “rojstni dan”. Lepo je, če spet preberemo njegov življenjepis – morda nas kaj še posebej nagovori. Če ne vemo, zakaj nosimo ime po njem, vprašajmo starše. Mogoče se za tem skriva zanimiva zgodba. Lepo je tudi, da se zahvalimo Bogu, da nas je poklical po takem imenu. Če imamo to možnost, obiščimo cerkev, posvečeno našemu zavetniku. Tako bomo praznik še močneje doživeli.

Kakorkoli že, god je vedno čudovit dan, če si ga le naredimo takega. Zakaj ga ne bi praznovali tudi pri tebi doma?

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, v rubriki Mladi val

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.