Vprašanje bralke
Najin najstnik naju je presenetil z izjavo, da ni prepričan, ali verjame v Boga. Zadnje čase je imel v zvezi z obstojem Boga kar nekaj vprašanj, prav tako pa išče dokaze, da Bog res obstaja. Iščem ideje, kako se odzvati in obvladovati takšno situacijo. Ne veva, ali bi iz tega morala delati dramo ali je to samo običajna faza odraščanja. Kakšen je najboljši način, da se odzoveva na njegova vprašanja?
Preberite še:
Sošolke me zaničujejo, ker verjamem v Boga
Odgovor: Gre za težko situacijo, vendar je hkrati tudi bolj pogosta, kot si morda mislite
Z vprašanji, povezanimi z vero, se sooča veliko mladih, to pa starše postavlja pred pomembno preizkušnjo. Otroci so radovedni in zelo občutljivi. Postavljajo vprašanja, težka vprašanja o stvareh, ki smo jih vzeli za popolnoma samoumevne in o njih niti nismo razmišljali. Ko se to zgodi, se starši pogosto znajdejo v dvomu, kaj storiti. Najpomembnejše je, da se opremite z znanjem, da boste lahko na otrokova vprašanja odgovarjali samozavestno.
Sprašujete, ali je to le nekakšna faza, ki mora miniti, ali pa morate zadevi posvetiti veliko pozornosti. Ko začne otrok izgubljati vero oz. se o njej spraševati, je to vedno pomembno, a pretiravanje vsekakor ni priporočljivo. Gre sicer za pogosto pojav pri mladih, a menim, da gre predvsem za iskanje. Iščejo namreč konkretne načine, ki jih lahko postavijo ob bok vsemu, kar so izkusili in videli v življenju.
Da razvijemo močno vero, je včasih lahko vseživljenjski proces. Lahko beremo različne zapise in gledamo na različne čudeže kot na dokaze, a na koncu je samo od nas odvisno, ali bomo ta znamenja sprejeli kot dokaz ali ne.
Preberite še:
Kako Cerkev odobri čudež
Da se vajin sin sprašuje, ali Bog obstaja, je lahko povezano z različnimi dejavniki in vprašanji. Na primer: Če Bog obstaja, zakaj potem obstajajo trpljenje, bolezni, krutost, krivice in revščina? Če je resničen, zakaj ne odgovori neposredno na moje molitve? Zakaj se ne prikaže, tako kot se je na primer v Stari zavezi?
Vsa ta vprašanja so zelo pogosta in najverjetneje smo si jih v nekem obdobju zastavljali tudi sami. Če bi bilo biti katolik lahko, potem bi bili vsi katoliki. Kakšna vera pa bi to bila, če od nas ne bi zahtevala ničesar in nas ne bi preizkušala? Brez izzivov in preizkušenj ni priložnosti za rast.
Ob tej priložnosti bi vama celo predlagala, da spodbujata sina, da zastavlja čim več vprašanj in nikoli ne neha iskati resnice. Predlagajta mu tudi, da prebere kakšno knjigo na to temo, si morda ogleda celo kakšen film. Marijina zemlja na primer je gotovo film, ki bi ga lahko priporočili mladim.
Preberite še:
“V kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje”
Če izvzamemo knjige in medije, pa je na prvem mestu predvsem to, da starši otrokom ponujamo zgled. Naj nas vodi naša ljubezen in naša vera v Boga in njegovo Cerkev. Naj vodi naše besede, naša dejanja in misli. Živite polno, verujte in se zahvaljujte Gospodu za vse. Tudi za bolečino in preizkušnje. Vse to je namreč priložnost za rast naše vere in svetosti. Težko je dvomiti v Boga, če si v prisotnosti nekoga, katerega življenje oblikuje prav On.
Z veliko molitve, pa tudi nekaj znanja in sočutja, bo ta izziv postal priložnost, da bo v veri rasla vsa družina.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
“Moški in ženska sta drug drugemu kot češnja na vrhu torte”
Preberite še:
Novinar, ki je želel dokazati, da je Kristusovo vstajenje laž
Preberite še:
Ali smo stari ali pa kristjani
