Aleteia

6 grehov proti Svetemu Duhu

HOLY SPIRIT,DOVE
Shutterstock
Deli

To je pravzaprav šest različnih plevelov iz ene same korenine: zavračanja Božje dobrote

V evangeliju po Mateju je zapisano: “Tudi če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem” (Mt 12,32).

To zastrašujoče svarilo se nanaša na greh zavračanja Božje milosti, na zavrnitev Božje ponudbe odrešenja – popolno zavrnitev dejanj, neprestanih vabil in svaril Svetega Duha. Volja človeka, ki bi storil ta greh, je tako otrdela, da si ne želi Božjega usmiljenja, in zavrača Njegovo dobroto.

Preberite še:
Ali je Sveti Duh golob?

Greh proti Svetemu Duhu je zato “neodpustljiv” ravno zato, ker grešnik sam ne dopušča, da bi mu Bog odpustil. Ker pa Bog spoštuje svobodno voljo, ki nam jo je namenil ob stvarjenju, spoštuje tudi odločitev grešnika, ki vztrajno zavrača Njegovo odpuščanje.

Sveti papež Pij X. je v svojem katekizmu zapisal, da obstaja šest dejavnikov greha proti Svetemu Duhu:

  1. Obup nad odrešenjem. To pomeni, da človek izgubi upanje v odrešenje, misleč, da je njegovo večno življenje že izgubljeno še pred poslednjo sodbo. Pomeni, da se nam Božja milost zdi majhna ter da ne verjamemo v Božjo pravičnost in moč.
  2. Domneva o odrešenju pomeni, da človek v svoji duši neguje predstave o lastni popolnosti, zaradi česar je precej prevzeten. Prepričan je, da je njegovo odrešenje zaradi vsega, kar je storil, že zagotovljeno.
  3. Zanikanje resnice, kakršno priznava nauk Cerkve. Če človek ne sprejme teh resnic oz. verskih dogem tudi po izčrpni doktrinalni razlagi, je to greh krivoverstva. Prepričan je, da je njegovo osebno razumevanje boljše od cerkvenih razlag in nauka Svetega Duha, ki je v pomoč nauku vere.
  4. Zavidanje Božje milosti, ki jo Bog namenja drugim ljudem. Zavist je občutek nezadovoljstva, ker je nekdo prejel nekaj dobrega, četudi sami to že imamo ali pa bi nekoč lahko prejeli. Zavist pomeni, da svojemu bližnjemu ne želimo dobrega. S tem grehom sami sebe postavljamo v vlogo vsemogočnega razsodnika. Upiramo se Božji volji in zapovedi ljubezni do bližnjega.
  5. Vztrajanje v grehu je trdna odločenost, da bomo še naprej živeli v zmoti, tudi potem ko smo prejeli razsvetljenje in pomoč Svetega Duha. Do tega pride, ko si človek postavi lastna merila za etično presojo, ali pa preprosto ne sprejme kakršnihkoli etičnih načel in se na ta način loči od Božje volje ter zavrača odrešenje.
  6. Dokončna zakrknjenost je rezultat zavračanja Boga vse življenje. To pomeni, da človek vztraja v zmoti do bridkega konca. Podobno je, kot bi se posvetili vlogi Jezusovega nasprotnika. Tak človek se celo ob uri svoje smrti noče ponižno približati Očetu. Ni se pripravljen odzvati vabilu Svetega Duha.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja AleteiePrevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
greh
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.