Aleteia

Kaj storiti, če hostija med obhajanjem pade na tla

CIBORIUM HOSTIE
Deli

Cerkvene smernice pri tem vprašanju poudarjajo stvarnost Jezusove navzočnosti v evharistiji

Ob podeljevanju svetega obhajila med bogoslužjem se lahko zgodi, da hostija pade na tla ali pa se nenamerno izlije nekaj dragocenih kapljic Kristusove krvi. Ko se to zgodi, mora duhovnik, diakon ali izredni delivec obhajila poskrbeti, da se z Jezusovim telesom in krvjo ravna kar najbolj spoštljivo.

V Splošni ureditvi rimskega misala je zapisano: “Če hostija ali kakšen drobec pade na tla, ga je treba spoštljivo pobrati; če se zlije kaj Rešnje krvi, je treba z vodo umiti mesto, kjer se je polila; vodo pa pozneje vlijemo v sakrarij” (SURM, 280). V zakristiji naj bo torej v zemlji sakrarij, kamor izlivamo vodo, s katero smo čistili svete posode in prali mašne tkanine. Tako se naravni elementi na spoštljiv način vrnejo v zemljo.

Ta postopek pa gre še korak dlje v starejših navodilih iz dokumenta z naslovom De Defectibus, kjer je zapisano: “Če posvečena hostija ali kakšen drobec pade na tla, jo je treba spoštljivo pobrati; mesto, kamor je padla, pa temeljito umiti in malce postrgati ter drobec stresti v sakrarij.”

“To je moje telo in moja kri”

Hostijo, ki pade na tla, se običajno zaužije, včasih pa se jo shrani v zakristiji in položi v posodico z vodo. Ko se hostija raztopi, se vodo zlije v sakrarij.

Med obhajanjem svete maše pogosto ni mogoče izpolniti vseh teh korakov, zato duhovnik običajno na mesto, kamor je padla hostija, pogrne bel prtič in tla primerno očisti po koncu maše.

Cerkev za primerno ravnanje s posvečenimi hostijami in vinom med mašo tako natančno poskrbi zato, ker trdno veruje v Jezusove besede: “To je moje telo in moja kri.” Katekizem Katoliške cerkve to takole pojasnjuje: “S posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo telesa našega Gospoda, Kristusa, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi” (KKC 1376).

S to stvarnostjo v mislih na tla ne pade zgolj kruh in se ne polije le vino, ampak telo in kri našega Odrešenika. To prepričanje sporoča vse, kar Cerkev počne v povezavi z evharistijo, ko priznava, da je Bog sam navzoč med nami, in na takšne spodrsljaje bi se morali odzvati z osebno ljubeznijo do Njega, ki nas je ustvaril.

To ni tankovestno dejanje, ampak dejanje, polno nežnosti, ob užaloščenosti, da je naš Ljubljeni padel na tla. Naša dolžnost je, da ga znova poberemo ter z njegovim telesom in krvjo ravnamo kar se da spoštljivo.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

 

Tags:
Jezus
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Podpri Aleteio, #ŠiriLuč!

Število bralcev Aleteie Slovenija je v enem letu, odkar deluje, močno naraslo. Naša ekipa je predana poslanstvu, ki je širjenje dobrega, lepega in resničnega. Zelo si želimo, da bi bili naši članki še naprej prosto dostopni vsem, za to pa potrebujemo vašo pomoč. Kakovostno novinarstvo ni zastonj, nad oglasi pa nihče ni navdušen, saj so moteči. Vsakršen znesek, ki nam ga boste namenili, bo zato zelo dobrodošel.