Aleteia

Slovenka iz Venezuele: Odrasla sem tu, študirala, zdaj pa moramo uiti. Grozno

VALERIA ROJAS PIPP
OSEBNI ARHIV
Hči Valentina, sestra Viktoria, mama Lydia, Valeria in brat Viktor
Deli

Valeria Rojas Pipp, potomka Slovencev, vdova, potrebuje našo pomoč

Venezuela se iz dneva v dan pogreza v globljo krizo, preživetje je vse težje, varnost vedno slabša. Samski zaposleni morda še lahko s težavo preživi samega sebe, običajni starši pa vso družino težko vzdržujejo, saj povprečna plača zadostuje le za nekaj kilogramov riža. Ljudje umirajo od lakote ali bežijo iz države.

Nevzdržne razmere

Kupiti plenice, zobno pasto ali oblačila je za veliko število Venezuelcev, ki živijo pod pragom revščine, skoraj nemogoče. Pred trgovinami, bankami, bencinskimi črpalkami so dolge vrste, police v trgovinah prazne.

Bolnišnične oskrbe skoraj ni, saj mora pacient tako zdravila kot vse pripomočke prinesti s seboj, a si jih v resnici ne more privoščiti, če pa že, se jih dobi le v tujini. Tudi zdravnikov ni, saj masovno bežijo iz države. Bolnišnice se zapirajo. Po nekaterih podatkih Venezuelo zapusti okoli 4.600 ljudi na dan, mnogi se na pot podajo peš, saj si prevoza ne morejo privoščiti.

Embed from Getty Images

V šolah pouk pogosto odpade, saj učiteljev več ni

Veliki eksodus doživlja tudi šolstvo. Letos je po poročanju ameriškega medija The Washington Post službo odpovedalo že 48 tisoč pedagogov, kar predstavlja 12 odstotkov vseh osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev.

Velika večina jih je državo zapustila, da bi si v tujini našli boljše življenje, saj so učitelji v Venezueli zelo slabo plačani. Ob 14.000-odstotni inflaciji danes povprečna učiteljska plača, preračunana po tečaju na črnem trgu, znaša manj kot sedem evrov mesečno.

Slovenska družina v stiski

Iz Venezuele si želi tudi potomka Slovencev Valeria Rojas Pipp, ki je doma v Valencii, tretjem največjem mestu v Venezueli. Za preživetje diploma iz pedagogike in magisterij iz poklicnega usmerjanja nista več dovolj.

Ker je kot učiteljica premalo zaslužila, zdaj raje dela v trgovini, ki jo vodita njena sestra in svak, čeprav v poučevanju zelo uživa. Še vedno pa – za nujno potreben dodaten zaslužek – nekaj ur tedensko poučuje na univerzi.

VALERIA ROJAS PIPP
OSEBNI ARHIV
Valeria s hčerko Valentino

Preživetje je brez očeta še težje

Valeria si namreč močno prizadeva, da bi lahko 15-letni hčerki Valentini omogočila čim bolj normalno življenje in dobro šolanje. Oče Gonzalo je pred štirimi leti tragično preminul v prometni nesreči. Od takrat je njuno življenje še veliko težje.

Valeria in Valentina živita pri mami oziroma babici, ki pri 67 letih še vedno dela, da lahko vse tri sploh preživijo.

Valerijin starejši brat se je že odselil v ZDA in ga zelo pogrešajo, saj so, kot je običajno v Latinski Ameriki, kot družina zelo povezani in si med seboj pomagajo. “Venezuela se zdi prazna. Večina mojih prijateljev, sodelavcev, sosedov je že odšla. Družine so razbite. Ob misli na bratov odhod imam še vedno cmok v grlu. Boli.”

Denarno pomoč Valerii lahko nakažemo na:

Društvo Lipa

Mestne njive 2

8000 Novo mesto


Številka bančnega računa: SI56 61000-0005818213


Namen: donacija za Valerio Rojas Pipp

VALERIA ROJAS PIPP
OSEBNI ARHIV
Valeria s hčerko in mamo. Med seboj se opogumljajo in si dajejo moč, da preživijo iz dneva v dan.

Skrbi jo predvsem za hčerkino prihodnost

Valeria avtomobila nima, ker si vzdrževanja ne more privoščiti. Skrbno prisluženi denar raje nameni za hčerkino šolanje v zasebni katoliški šoli, kamor se vsak dan odpravi peš, saj denarja za javni prevoz ni. “Strašno je, zelo me skrbi za hčerkino prihodnost, saj je vse tako negotovo,” v solzah pripoveduje Valeria.

“Odrasla sem tu, študirala, zdaj pa moramo uiti. Grozno. Naši starši so se zatekli sem, zdaj mi iščemo pomoč drugje. Težko je to razumeti.”

VALERIA ROJAS PIPP
OSEBNI ARHIV
Mladi par – Valeria in Gonzalo

Brezjanska Marija jih vedno spremlja

Njeni stari starši po mamini strani – dedek Viktor Pipp je bil doma iz Maribora, babica Valerija pa iz Ljubljane – so po drugi svetovni vojni šli iz Slovenije najprej v Avstralijo, nato pa v Venezuelo. Valerijina mama se je že rodila v tej takrat zelo bogati deželi.

“Podoba brezjanske Marije je krasila naš dom, odkar se spomnim. Bila je z nami v veselju in žalosti.” Spominja se lepih srečanj slovenske skupnosti, kjer so se, zlasti ob božiču, zbrali Slovenci in njihovi potomci od blizu in daleč. “A vsako leto nas je manj. Nazadnje smo si že zelo težko privoščili hrano, mnogi ne morejo priti, ker so stroški potovanja predragi.” Sanje, da bi kdaj obiskali Slovenijo in spoznali svoje korenine, ostajajo.

MARY BREZJE
OSEBNI ARHIV
Slika je delo Valerijinega dedka Viktorja Pippa, velikega borca za svobodo njegove domovine, kot pravi Valeria. Naslikal jo je leta 1962, od takrat brezjanska Marija družino Pipp vedno spremlja.

Slovensko državljanstvo bi bilo v veliko pomoč

Valeria se trudi pridobiti vse potrebne dokumente, da bi lahko zaprosila za slovensko državljanstvo, ki bi ji odprlo veliko več možnosti za odhod v tujino. A dokumente je težko dobiti, saj sistem ne deluje, vsaka storitev pa je velik strošek. Ob tem, da plača ne zadostuje niti za hrano, bo za dokumente morala odšteti svoj 30-mesečni zaslužek.

Ko bo to urejeno, bo s hčerko in materjo, ki si je zaradi negotovih razmer ne upa pustiti v Venezueli, odšla kamorkoli v svet. Tja, kjer ji bo kakšen prijatelj, znanec ali sorodnik lahko pomagal vsaj pri prvih korakih. Zato sta najverjetnejši destinaciji ZDA ali Španija, kjer ima prijatelje, jezik pa ne bo težava. Poprijela bi za vsako delo, le da bi hčerki lahko omogočila varno prihodnost, mami pa dostojno starost.

V Sloveniji lahko Valerii pomagamo prek Društva slovensko-latinskoameriškega prijateljstva Lipa. V društvu ji bodo pomagali pri urejanju slovenskega državljanstva pred slovenskimi organi, preostanek zbranih sredstev pa bo namenjen neposredno njej za stroške selitve.

Preberite še:
Molitev za boljši svet
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.