Današnji človek gleda na svojo ročno uro, v zaslon pametnega telefona, v vitrine veleblagovnic, občuduje lepoto narave in umetnostna dela. Rad ima slovesne trenutke in lepe ceremonije ter prihiti kamorkoli, kjer se bo lahko odtrgal od vsakdanjih problemov in suhoparne vsakdanjosti. Občasno zaide v cerkev in kleči pred Najsvetejšim, kjer išče zbranost in tišino. Zgodi se, da pozablja, da Bog pričakuje nekaj več.
Preberite še:
Kaj storiti, če hostija med obhajanjem pade na tla
Evharistija: dar in vabilo
Evharistija ni razstava Jezusa v zlati monštranci. Neki čilski škof je pripovedoval o svojem prvem svetem obhajilu in besedah, ki mu jih je rekla njegova mama: “Prejel si sveto obhajilo. Veš, kaj to pomeni? Jezus je prišel v tvoje srce. Ampak, dragi moj sin, tvoje obhajilo še ni popolno. Povabil te je, zdaj pa čaka, da se zganeš.”
Ni razumel tistih besed. Mama ga je iz cerkve peljala v bolnišnico. Šla sta na oddelek za neozdravljivo bolne, kjer sta se ustavila pred eno od postelj. “To je gospod, ki zelo trpi in nima nikogar, ki bi mu delal družbo. Primi ga za roko, povej mu nekaj o sebi, bodi z njim,” mu je rekla mama. Dolgo ga je držal za roko in dolgo mu je pripovedoval.
Ko je škof pripovedoval to ganljivo zgodbo iz svojega otroštva, je dodal, da nikoli ne bo pozabil veselega izraza, ki ga je imel na obrazu umirajoči moški. “Sedaj je tvoje obhajilo popolno,” je rekla mama, “saj Kristusa nisi samo prejel, ampak si odgovoril na njegovo vabilo in ga obiskal v bolnišnici, osamljenega in trpečega.”
Sedemletni fantek je dojel, da je srečanje z Jezusom Kristusom avtentično in resnično srečanje z Bogom samo takrat, ko odgovori na Božje povabilo in Jezusa prepozna v ubogih, trpečih, potrebnih bližine, stiska roke ali nasmeha.
Preberite še:
Vse je potrebno – tako župnijski piknik kot evharistija
Evharistija: ne eksponat, ampak jed
Kristusovo telo ni razstavni eksponat, ampak hrana. Če bi Jezus hotel, da ga samo častimo, bi z nami ostal pod podobo nečesa veliko bolj posebnega in lepega. On pa hoče biti hrana in ne verski šov.
Ali veš, koliko osamljenih ljudi prosi Boga, da bi jim vsaj za trenutek poslal nekoga, ki bo govoril z njimi? Pomisli na to, ko boš šel naslednjič iz cerkve.
O tem sem govoril na nekih duhovnih vajah. Po prvem govoru sem pomislil, da sem morda kaj povedal preveč grobo, saj sta se dve gospe oblačili in nekam odpravljali.
- Ne bosta ostali do konca duhovne obnove?
- Ne, ne bova. Po tem, kar ste povedali, sva ugotovili, kje je najino mesto. V bližnji bolnišnici umira najin znanec. Greva tja, da bi posedeli z njim.
Solza se je pojavila v mojem očesu. Zahvalil sem se Bogu, da mi ni dovolil ublažiti mojih besed, čeprav sem imel tako skušnjavo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
Preberite še:
Kako vemo, da angeli zares obstajajo in kaj pravzaprav počnejo?
Preberite še:
8 vprašanj o katoliškem bogoslužju, ki zanimajo nekatoličane
Preberite še:
Grehi, ki ne potrebujejo spovedi?
