Gornji Grad ima bogato in burno zgodovino
Katedrala v Gornjem Gradu je po prostornini največja cerkev in največja baročna stavba v Sloveniji. V 18. stoletju jo je dal postaviti škof Ernest Attems. Posvečena je svetima Mohorju in Fortunatu in ima umetniško zelo dovršeno notranjost s številnimi slikami, freskami, oboki in kamnitimi kipi. Lani je katedrala po 93 letih dobila nove zvonove.
Več o katedrali
Cerkev je zasnovana na tlorisu latinskega križa. Mogočna arhitektura ustvarja še večji vtis, ker je vpeta v podeželsko okolico. Glavno fasado v vrhnjem delu krasijo kamniti kipi sv. Miklavža, Krščanske Ljubezni, Vere in Upanja, delo Jožefa Strauba iz leta 1755. Notranjščino cerkve opredeljujejo belina, prostornost ter mehka vzvalovanost. Ob glavni ladji sta para stranskih kapel med notranjimi oporniki, sledi kratka prečna ladja ter dvopolni prezbiterij. Nad križiščem glavne in prečne ladje je 55 metrov visoka ovalna kupola na visokem tamburju, ki pod seboj ustvarja svetlobno jedro, navaja župnijska spletna stran.
Preizkušeni kraj
Kraj v Zgornji Savinjski dolini ima sicer dolgo in burno zgodovino. Tamkajšnji benediktinski samostan je bil na primer ustanovljen že v 12. stoletju. Pozneje je doživljal velike preizkušnje ‒ od turških vpadov do snemanja zvonov med drugo svetovno vojno. Gornji Grad pa je več stoletij gostil poletno rezidenco ljubljanskih škofov.
Višek duhovnega življenja je Gornji Grad doživel na prehodu iz 16. v 17. stoletje, v času škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena, ki sta tukaj prirejala vsakoletne škofijske sinode, kjer so duhovniki dopolnjevali svojo izobrazbo in prejemali smernice za nadaljnje pastoralno delo. Hren je v Gornjem Gradu tudi umrl.
