Aleteia

Kaj mora pasti z neba, da pokukamo iz svojega ega?

HAIL
ALENKA ŽNIDAR
Deli

Kako razporediti veliko slovensko solidarnost, ki pride na dan ob hudih preizkušnjah, tudi v "navadne" dneve

Pred kratkim sem dobil obisk. Oglasil se je obrtnik, ponudnik strehe, ki jo kanimo prenavljati. Medtem ko sva kramljala, kaj in kako bi bilo pametno renovirati, je pomenek prinesel tudi vprašalnico kdaj. S sladko-kislim nasmeškom mi je dejal, da ima dela dovolj, pravzaprav čez glavo, in to brez posebne reklame. Le po ustnem izročilu.

Ob tem mi je razkril, da bo moral tako ali tako nekaj obljubljenih del potisniti v prihodnje tedne, ker odhaja delat na belokranjske strehe. “Veste, ko sem o zamiku del povedal stranki, je bila nejevoljna. Češ, saj smo dogovorjeni. A ko sem povedal, da grem v Črnomelj, je bilo nemudoma vse v redu.”

Spogledala sva se, ker je oba prešinila enaka misel: Slovenci znamo stopiti skupaj, a se mora za to zgoditi nekaj hudega. Tokrat žal toča – mimogrede, Slovenska karitas je v Belo krajino že poslala prvih 55 tisoč evrov –, prej večkrat poplave, požari, tudi stiske Slovencev na tujem. Številni Slovenci na ta ali oni način dobrodelnosti posvečajo zajeten del prostega časa.

Navsezadnje je bil združevalni dejavnik tudi zunanji sovražnik, četudi se ta besedna zveza sliši še tako grozljivo, ob osamosvojitvi oziroma tedanjem referendumu. Takoj po ujmi se je pojavilo na desetine dobrotnikov, ki podarjajo ne le strešnike, ampak tudi drugo pomoč. Nekdo je za lažjo koordinacijo ustvaril tudi posebno stran na Facebooku. Hvalevredne solidarnost, pomoč, plemenitost in požrtvovalnost. Klobuk dol, ampak …

Kakšna katastrofa se mora zgoditi, da stopimo iz svojega vrtička? Kaj mora pasti z neba, da presežemo delitve, zavist, nevoščljivost, ego? Zakaj je potrebno tako boleče opozorilo, da iz nas spravi tisto najbolj plemenito? Ohranimo solidarnost, a prenesimo nekaj teh odlik tudi v dneve, ki ne prinašajo tako hudih preizkušenj.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.