Aleteia

Kako so se evangeliji prenašali?

GOSPEL
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Oznanjevanje Resnice daleč pred ero sodobnih medijev

Znano je, da nimamo izvirnega rokopisa evangelijev kot tudi nobenega od drugih starodavnih knjig. Besedila so se prenašala s pomočjo rokopisnih kopij na papirusu in kasneje na pergamentu. Evangelijem in prvim krščanskim besedilom ta način prenašanja ni bil tuj.

V Novi zavezi že opazimo, da so bila nekatera pisma sv. Pavla prepisana in so se prenašala v zbirki besedil (2 Pt 3,15−16). Enako se zgodi z evangeliji: izrazi sv. Justina, sv. Ireneja, Origena itd., kažejo na to, da so se kanonični evangeliji hitro prepisovali in se skupaj prenašali.

Material, ki so ga uporabljali v prvih stoletjih po Kristusu, je bil papirus, od 3. stol. dalje pa so začeli uporabljati pergament, ki je odpornejši in dolgotrajnejši. Šele v 14. stol. so začeli uporabljati papir. Rokopisi evangelijev, ki smo jih ohranili in v okviru besedilne kritike pozorno preučili, dokazujejo, da lahko temu besedilu, v nasprotju z večino starodavnih knjig, prisodimo veliko zanesljivost.

Najprej zaradi velikega števila rokopisov. Pri Iliadi imamo na primer ohranjenih nekaj manj kot sedemsto rokopisov, vendar jih je pri drugih delih, kot so Tacitovi Letopisi, samo nekaj, od njegovih prvih šestih knjig pa samo ena. Nasprotno se je od Nove zaveze ohranilo okrog pet tisoč štiristo grških rokopisov, ne da bi k temu šteli še stare verzije v drugih jezikih in navedke v delih starodavnih pisateljev. Poleg tega je pomembno tudi razdobje med datumom sestave knjige in nastankom najstarejšega rokopisa.

FRESCO OF ST. MARK
By Renata Sedmakova | Shutterstock
Evangelist Marko

Medtem ko je za mnoga antična klasična dela to obdobje dolgo skoraj deset stoletij, je najstarejši rokopis Nove zaveze (Rylandov papirus) nastal trideset ali štirideset let po sestavi Janezovega evangelija. Iz 3. stol. so se ohranili papirusi (Bodmerjev papirus in Papirus Chester Beatty), ki dokazujejo, da so se že zbrani kanonični evangeliji posredovali v rokopisnih knjigah; in od 4. stol. dalje pričanja skoraj nimajo konca.

Ko primerjamo množico rokopisov, odkrijemo seveda napake, slabe razlage besedila itd. Besedilna kritika evangelijev in starodavnih rokopisov pregleda pomembne različice, da bi odkrila njihov izvor. Včasih en prepisovalec poskuša uskladiti besedilo enega evangelija z besedilom drugega, drugi pa poskuša razložiti izraze, ki se mu zdijo nerazumljivi itd.

Zato poskuša ugotoviti, katero besedilo bi lahko bilo izvirno. Strokovnjaki se strinjajo, da so evangeliji besedila, ki jih iz starodavnosti najbolje poznamo. Pri tem se opirajo na to, kar smo jasno razložili v prejšnjem odstavku, in tudi na dejstvo, da je skupnost, ki posreduje besedila, kritična. To so osebe, ki prenesejo svoje življenje v to, kar trdijo besedila, in jasno je, da svojega življenja ne bi zavezale zgolj priložnostnim idejam.

Prispevek je bil objavljen v knjigi 50 vprašanj o Jezusu.

 

Tags:
evangelij
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.