Aleteia

Ko imaš v sebi srce ali ledvice nekoga drugega

TRANSPLANT
Shutterstock-Dmitry Kalinovsky
Deli

Si že kdaj pomislil, da bi v tebi bílo srce nekoga drugega? Ali da bi po smrti tvoja jetra živela naprej v telesu neznanca?

Dokler smo zdravi, o tem le redkokdaj razmišljamo. A dejstvo je, da v Sloveniji vsako leto presadiijo več deset posameznih organov. V letu 2016 so tako na primer presadili 46 ledvic, 27 jeter, 31 src in 5 trebušnih slinavk, še več pa je bolnikov, ki so na čakalnem seznamu, zato je transplantacija nekaj, kar se tiče tudi nas. Morda bomo kdaj del nje: kot darovalci ali prejemniki.

Presaditev organa kot zadnja možnost

Za presaditev organov se zdravniki odločijo takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti zdravljenja. Cilj je rešiti življenje oziroma močno izboljšati nje­govo kakovost. Od organov največkrat presajajo ledvice, jetra, srce in pljuča, od tkiv pa roženico, dele kosti, kože, srčne zaklopke … Z izjemo kostnega mozga gre pri nas za posmrtno darovanje organov.

Možganska smrt = smrt

Pogoj za darovanje organov je možganska smrt, kar je ena “vrsta smrti”. Mnogim je ta pojem nejasen; zakaj se ne uporablja kar izraza smrt?

Pri možganski smrti sta odmrli že obe možganski polobli in možgansko deblo, kar je znanstveno dokazano že smrt. A če bolnik zaradi okvar na možganih umre tedaj, ko je na napravi za umetno dihanje, je mogoče čas med smrtjo možganov (in s tem človeka) ter odpovedjo organov umetno podaljšati.

Možgansko smrt določi komisija treh zdravnikov na podlagi 100 odstotkov zanesljivih preiskav, ki temeljijo na električni aktivnosti možganov ali njihovi prekrvavljenosti. Zato je strah nekaterih, da bi jim odvzeli organe, ko bi bili še živi, neutemeljen.

Por S_L/Shutterstock

Kdo lahko postane darovalec?

Darovalec lahko postane vsak zdrav človek po dopolnjenem 15. letu starosti. Za darovanje se je mogoče s podpisom obrazca opredeliti na prijavnih mestih v nekaterih zdravstvenih zavodih, lekarnah in enotah Rdečega križa.

Če pa se v času življenja nismo pisno odločili ZA darovanje, o morebitnem nasprotovanju povprašajo naše najbližje. Statistika kaže, da se pri okoli tretjini možnih darovalcev svojci s trans­plantacijo ne strinjajo.

1 organ, 100 bolnikov …

Kako pa odločajo, kdo izmed bolnikov na čakalnem seznamu bo deležen organa? To je velikokrat vprašanje življenja in smrti. Pojavi se težka etična dilema, katera načela upoštevati, da bo izbira bolnika pravična. Tu velja sistem meril, med katerimi ima vodilno mesto učinkovitost medicinskega posega (skladnost tkiv), upoštevajo pa tudi čas na čakalni listi in nujnost posega.

Vseeno včasih nobeden od kandidatov nima očitne prednosti, zato tedaj odloči etična komisija. Da bi organe, ki so na voljo, čim bolj učinkovito in pravično razdelili med prejemnike, v Sloveniji transplantacijo koordinira zavod Slovenija Transplant, ki je povezan v mednarodno mrežo Eurotransplant. Tako se organi izmenjujejo tudi preko državnih mej po Evropi.

Legalizacija trgovine s človeškimi organi?

Čeprav nam je to tuje, jo nekateri res zagovarjajo. To utemeljujejo s tem, da bi na ta način izboljšali preglednost izmenjave organov in zatrli kriminalno početje. Znano je, da so – in morda še vedno – nekateri ilegalni migranti svojo pot plačali z ledvico. Legalizacija trgovine bi po mnenju zagovornikov prinesla prednosti tistim, ki bi zaradi finančnih potreb prodali npr. ledvico, pa tudi prejemnikom.

Odbor za bioetiko Sveta Evrope je leta 2002 sprejel sklep, da človeško telo in njegovi deli ne morejo biti vir finančne koristi, ter s tem prepovedal trgovanje z organi. To smo sprejeli tudi v slovenskem zakonu.

MAN IN HOSPITAL
Shutterstock

Pogled 15-letnega Petra nase in na svoja “tuja” jetra

Petru so morali že nekaj mesecev po rojstvu zaradi nekaterih nepravilnosti presaditi jetra. Življenje se mu zdi precej drugačno, kot če bi bil zdrav. Pravi, da je omejen na vsakem koraku, da se mora odpovedati veliko dejavnostim, kot so šport, pomoč na kmetiji …

Na jemanje zdravil se je pač moral navaditi, saj brez njih ne bi mogel živeti. Tudi za prihodnost ga skrbi – vsak dan se sprašuje, kaj bo zaradi svojih omejitev sploh lahko delal po koncu šolanja, kdo ga bo hotel zaposliti. Na vprašanje, ali se mu zdi, da je svoja jetra že “posvojil”, ali nanje gleda kot na neki tujek, odgovori, da mu predstavljajo res veliko obremenitev, so nekakšen kamen, ki ga bo moral za sabo vleči vse življenje. Dostikrat si želi, da bi bil normalen, zdrav človek in da bi delal, kar bi si želel – brez zadržkov.

Povedal nam je tudi, da ga je precej zaznamovalo to, da so v nižjih razredih njegovi sošolci dosegali boljše rezultate kot on in se je tako počutil zapostav­ljenega, včasih je bil tudi tarča zbadljivk. “A ko si večji, se tega nekako navadiš in si ustvariš krog ljudi, ki te sprejmejo takega, kot si.” Z odraščanjem se vedno bolje počuti v svoji koži – in s svojimi jetri.

Kaj o darovanju organov pravi Cerkev?

Darovanje organov je za kristjana izraz solidarnosti in dejanje­ ljubezni, saj gre za konkretno pomoč bližnjemu v stiski. Pri tem je zelo pomembno, da darovalec svobodno privoli v darovanje.


Če gre za živega darovalca, je pri tem treba upoštevati, da darovalec ne sme utrpeti hude in nepopravljive škode v zvezi z zdravjem ter da morata biti telesna in psihološka škoda ter tveganje darovalca sorazmerna z dobrim, ki ga želimo doseči pri prejemniku. Pri mrtvem darovalcu pa mora biti zanesljivo ugotovljena smrt. Odvzem organov mora nujno spremljati spoštljiv odnos do umrlega telesa. Nikoli ne smejo biti človeški organi predmet trgovine, ampak morajo biti vedno zastonjsko podarjeni. Telesni organ, ki bi s smrtjo sicer propadel, lahko “služi” človeku v nevarnosti, da lahko nadaljuje svoje zemeljsko življenje. Zato Cerkev spodbuja vernike, da se opredelijo za darovalce organov in s tem pomagajo drugim ljudem, ki so življenjsko ogroženi.


Dr. Roman Globokar

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, v rubriki Mladi val.

Tags:
zdravje
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.