Molitev sv. Antona
Ko so sv. Antona vprašali, kako je najbolje moliti, je odgovoril: “To je takrat, ko v molitvi ne misliš, da moliš.”
Takšni molitvi daje posebno vzvišenost prav to, da v njej samoljubje ne najde ničesar, na kar bi se oprlo, in ne more zamazati njene čistosti s svojo pristranskostjo.
Nenehna molitev ni težka sama po sebi, a je zato zelo redka, ker je tako malo src, ki bi bila ustrezno pripravljena zanjo in dovolj pogumna ter zvesta, da bi v njej vztrajala. Vanjo začnemo vstopati šele takrat, ko smo se popolnoma predali Bogu. A tako malo duš je, ki se darujejo Bogu brez pridržkov. Skoraj vedno je v tem daru kaj skritih omejitev samoljubja, kakor se hitro pokaže iz nadaljevanja.
Kadar pa je ta dar poln in popoln, ga Bog v hipu poplača z darom samega sebe. Postavi se v srce in v njem oblikuje to nenehno molitev, ki obstaja v miru, zbranosti, v pozornosti na Boga v sami človekovi notranjosti sredi običajnih opravil.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 3/2018. Avtor Jean-Nicolas Grou (1731–1803) je jezuit in duhovni voditelj, ki je bil izgnan v Anglijo med francosko revolucijo.
