Dela usmiljenja so čudovita spodbuda za našo rast v veri in tudi v ljubezni
Naša vera je obdavčena po najvišji stopnji in raste ravno skozi sprejemanje tega naloženega bremena. Bolj ko je obrezana, bolj poganja sadove. Cerkveni očetje nas učijo: “Kruh, ki ga ne poješ, pripada lačnemu, obleka, ki je ne nosiš, je last nagega.”
Pa tudi: “Vse dobrine, ki presegajo tvoje potrebe in jih zadržuješ zase, postanejo nakradeni plen tatvine.” Vsakega, ki resno vzame te njihove besede, čaka pravično sojenje v prihodnosti. “Naša vera, bolj dragocena od zlata, mora skozi preizkus ognja,” pravi evangelij.
Danes smo prejeli tole pismo: “V nedeljo popoldne me je obiskal gospod, ki naj bi nujno potreboval duhovno in siceršnje vodstvo skozi življenje. Spočil se je na mojem ležalniku, povedal mi je, kaj vse nujno potrebuje, skuhala sem mu kavo in pripravila sendviče, in ko je odšel, je z njim odšla tudi moja denarnica.”
Lahko samo rečem, da bi svetniki ob tem samo povesili glavo in takšnih ne bi poskušali niti razumeti niti soditi. To, da niso prejeli nobene zahvale – jim je tudi prav, kajti pomeni, da jih bo Bog poplačal. To je, kakor da bi s sebe sneli svoj edini plašč in ga dali potrebnemu. Za kaj takega je seveda potrebna junaška ljubezen. Te reči se godijo prav zato, da nas preizkušajo. Sejemo seme usmiljene ljubezni in ne živimo v času žetve. Ljubiti moramo bližnje vse do meje norosti, saj smo že nori na način, kot je bil nor naš Gospod, ko je za takšne, kot je ta, dal celo svoje življenje! Tudi mi dajemo svoje življenje, kadar doživimo bolečo nehvaležnost od nekoga v potrebi, ki smo mu nesebično pomagali. Je res agonija, ko doživimo grenke izkušnje, potem ko smo skušali ljubiti svoje bližnje. Takšne boleče zavrnitve nam pogosto strejo srce.
Pa vendar, kot mi je prejšnji teden povedala neka karmeličanka: “Ravno strto srce je mehko, nežno srce.”
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 2/2018. Avtorica Dorothy Day († 1980) je soustanoviteljica Katoliškega delavskega gibanja v ZDA.