Film Pavel, Kristusov apostol prikazuje kruto realnost preganjanih kristjanov v Rimu okrog leta 60 po Kristusu. Cesar Neron je dal kristjane sežigati, pretepati, posiljevati in mučiti, Pavla pa je obtožil požiga Rima in ga dal zapreti.
Film ni dokumentarec, ampak gre za dramo, kar moramo imeti v mislih, če bi ga želeli presojati (zgolj) z vidika zgodovinske verodostojnosti.
Preberite še:
Jurski svet: Padlo kraljestvo. Kje film zadane in kje zgreši?
Pavel v rimskem zaporu preživlja zadnje mesece svojega življenja
Film prikazuje ostarelega Pavla (James Faulkner) v zadnjem obdobju njegovega življenja, s kratkimi analitičnimi prizori pa spoznamo njegovo preteklost. V težkih nočeh v zaporu mu namreč obrazi tistih, ki jih je v mladosti kot Savel preganjal, ker so sledili Kristusu, ne dajo miru. A v zadnjih letih svojega življenja je za Kristusov nauk naredil toliko, da se lahko tolaži z besedami: “Naredil sem mnogo napak. A vse, kar sem storil, sem storil za Kristusa.”
V zaporu ga skrivaj obiskuje apostol Luka (Jim Caviezel). Luka je vez med Pavlom ter skupnostjo kristjanov, ki se v Rimu skrivajo pred preganjalci in skušajo živeti tako, kot jih je učil Kristus. Ker je življenje težko in časi zelo temačni, skupnost nujno potrebuje Pavlovih spodbud in opogumljajočih besed, zato jih Pavel v zaporu narekuje Luku, ta pa jih nato skrivaj pretihotapi iz zapora. Besedila so napisana v obliki pisem.
Preberite še:
5 razlogov, da si ogledate film Še vedno Alice
S pismi, ki jih iz zapora skrivaj prinaša Luka, Pavel opogumlja preganjane kristjane
Igra svetlobe in senc v filmu, ki je večinoma ves posnet v temačnejših odtenkih rjave barve, je namenjena simboliki Kristusovega nauka, ki ga apostol Pavel prek Luke kot žarke luči spušča nad preganjane kristjane. Mlajši člani skupine so včasih v skušnjavi, da bi s preganjalci skušali fizično obračunati ter se sprašujejo, ali je smiselno trpeti tako preganjanje brez kakršnegakoli upora.
Ko skupnost pretrese smrt enega najmlajših članov in je želja po maščevanju velika, Luka reče enemu izmed udeleženih: “Mir se začne s tabo, Kasij. Ljubezen je edina pot.” Ko je namreč Kristus s ponižno ljubeznijo odgovoril na svojo obsodbo in trpljenje, je dal vsem zgled in zapoved, kako sprejemati udarce, tudi če so ti skoraj nevzdržni. “Kristus je s križem že premagal vse sovražnike,” pa pravi Pavel v zaporu.
Preberite še:
5 izvrstnih knjig, ki so letos dobile tudi filmsko upodobitev
Zgodba Mavricija, oskrbnika zapora
Vzporedna zgodba, ki je prav tako zelo ganljiva, pa prikazuje Rimljana Mavricija (Olivier Martinez). Ta je oskrbnik zapora, v katerem je zaprt Pavel, njegova družina pa je v hudi stiski, saj hči na smrt zboli. Mavricij se zares trudi, da bi njegova edinka ozdravela; k njej hodijo rimski zdravniki, z ženo darujeta številne daritve bogovom, a s hčerko je vsak dan slabše. Čeprav mu Pavel priporoči Luka, ki je odličen zdravnik, Mavricij v svojo hišo noče spustiti kristjana, saj se boji, da bi s tem še bolj razjezil bogove.
Ko mu povejo, da ji ni več pomoči, pa se le odloči in povabi Luko, da skuša ozdraviti na smrt bolno hčer. Odnos med Mavricijem, Luko in Pavlom je tako kompleksnejši, kot bi lahko bil, če bi se odvijal le na ravni jetnika, skrivnega obiskovalca in oskrbnika zapora.
Preberite še:
Caviezel: Nadaljevanje Kristusovega pasijona bo največji film v zgodovini
Ta odnos je še zlasti ganljiv v zadnjih prizorih filma, ko Pavel Mavriciju razlaga, kako je videti nebeško kraljestvo. Pove mu prispodobo z roko, ki zajame vodo iz morja, voda pa iz nje odteka. To je človeško življenje, vse morje, iz katerega je roka zajela le za dlan vode, pa je prostranost nebeškega kraljestva. “Kaj pa če kljub temu še vedno ne verujem?” vpraša Mavricij Pavla. “Ne spoznamo mi Boga, ampak gre za milost. Ko nas Bog pogleda in v tistem trenutku spoznamo, da smo popolnoma ljubljeni,” mu odgovori Pavel.
Če bo kdo pričakoval film, ki je enako udaren kot Kristusov pasijon, v katerem Kristusa igra Caviezel, ki je tukaj Luka, se bo uštel. Pavel, Kristusov apostol je v tem pogledu manj dramatičen, a igra glavnih treh igralcev je odlična. Gledalec pa ob ogledu ne more, da se ne bi vprašal, ali bi bila njegova vera v težjih pogojih bolj živa, kot če mu je vse prineseno na pladnju.
Preberite še:
Tiho mesto: najbolj nepričakovano verski film leta
Preberite še:
Film o Frideriku Baragi. Kako so si ga zamislili Američani
Preberite še:
“Ko vidiš, da bi se tvoje življenje lahko končalo, se naenkrat spet zaveš, koliko ti je podarjeno”
