Aleteia

Kaj me je naučila zgodba brata Lovrenca

MAN PRAYING IN PEW
Deli

Pred leti sem slišal za brata Lovrenca, ki je živel v 17. stoletju

Ta preprosti Francoz (njegovo pravo ime je bilo Nicolás Herman) je bil najprej vojak, ki je bil v neki bitki ranjen, zato je šepal. Ko si je skupaj z rano na nogi zdravil tudi ranjeno dušo in je nekega zimskega dne opazoval suho drevo brez krošnje, je pomislil, da bo kmalu pomlad in bo drevo spet ozelenelo. Pomislil je, da bi tudi sam rad “ozelenel”, in Bog ga je uslišal. Doživel je globoko spreobrnjenje.

Ko je pozneje kot brat laik vstopil v red bosonogih karmeličanov, so mu dodelili delo v kuhinji. Za tako delo ni potreboval visoke teološke izobrazbe in ga tako doktrinarne dileme niso ovirale na poti svetosti.

Vsak bi pomislil, da delo v samostanski kuhinji pač ni nič posebnega. Brat Lovrenc ni mislil tako. V polnosti je sprejel in želel živeti besede apostola Pavla, ki pravi:

“Karkoli že delate, delajte iz srca, v zavesti, da delate za Gospoda, ne pa za ljudi” (Kol 3,23; JUB).

Tem besedam ob rob je nekoč zapisal: “Ne naveličajmo se z ljubeznijo delati majhne stvari za Boga, saj on ne gleda na količino ali veličino opravljenega dela, pač pa na ljubezen, s katero kdo kaj dela.” Za brata Lovrenca je z ljubeznijo opravljeno delo dobilo duhovni pomen – postalo je molitev. Večkrat je govoril, kako službeno delo ne sme biti ločeno od molitve, saj prava Ljubezen vsako delo posvečuje. Zanj je bilo vse molitev.

Sodobno izkoriščanje časa je nakupovanje brez listka

Vsi vemo, kakšne pritiske doživljamo danes, kako nas ta nori tempo priganja, kako komaj uspemo postoriti najnujnejše in koliko stvarem se moramo zaradi pomanjkanja časa odpovedati. Dan je prekratek. Večkrat slišimo koga reči: “Ko bi imel dan vsaj 25 ur!”

Sam se večkrat sprašujem, ali je res dan prekratek ali je problem drugje. Kaj pa če si nalagam bremena, ki niso nujna? Kaj pa če ne znam prav razporediti časa in mi dragoceni čas polzi med prsti oziroma ga izgubljam za stvari in delo, ki ni tako pomembno?

Kaj pa če nisem dovolj selektiven in ne znam ločiti pomembnih stvari od nepomembnih? Kaj pa če je izkoriščanje časa podobno nakupovanju brez listka?

Zanimiv je fenomen: v trgovino grem po jajca in maslo, domov prinesem dve polni vreči. Zakaj? Ker takrat, ko hodim po trgovini, podležem načelu: “Mogoče se jim pa zahoče.”

DA, ki ga moram redno obnavljati

Vsi ti pritiski v nas povzročajo nelagodje, stiske, zmedo, nepotrpežljivost, hitro se znajdemo sredi prepira, v srce se naseli nemir, ki ga večkrat spremljajo občutki krivde, in sprašujemo se, kaj sploh lahko storimo, kje in kako lahko najdemo mir srca, mir z bližnjimi in ne nazadnje tudi mir z Bogom.

Brat Lovrenc nam s svojim zgledom sporoča, kaj lahko vsakdo izmed nas stori, da najde mir srca. Prepričan je, da nas “Bog sreča prav tam, kjer smo”, da bi nas pripeljal v naše srce, kjer prebiva on sam (1 Kor 3,16). V svoji knjižici Vaje za Božjo prisotnost opisuje načine, predvsem pa kako naj si iskreno prizadevamo za Božjo prisotnost sredi vsakdanjih skrbi in napetosti – kako lahko Bogu iskreno rečemo svoj DA. Tako iskreno, kakor sva midva drug drugemu izrekla svoj DA na dan najine poroke. In tako kot morava ta svoj DA vsak dan obnavljati, moram obnavljati tudi svoj DA Bogu.

MARRIAGE
Andrew Welch - Unsplash - C00

Čas je merilo naših vrednosti

Nekateri odnosi, v katere vstopam in sredi katerih se gibljem, so bolj, drugi manj pomembni. Pregovor pravi, da je čas merilo naših vrednosti, kar z drugimi besedami pomeni, da je zame najbolj pomembno to, čemur posvečam največ časa. Če torej skozi prizmo “porabljenega časa” gledam na svoje odnose (do Boga, žene, otrok, snah, zeta, vnukov, sodelavcev …), me večkrat stisne pri srcu, saj hitro ugotovim, katere so zares moje “vrednosti” (vrednote in prioritete) in ali so te prav ali napačno postavljene.

Brat Lovrenc se je v trenutku svojega spreobrnjenja odločil, da bo hodil v Božji prisotnosti: “Tako, kot da sva Bog in jaz edina na svetu,” je rad rekel. Spoznanje, da nas Bog vedno sreča tam, kjer smo, nas nagovarja, naj si tudi mi prizadevamo, da bi hodili v Božji prisotnosti.

Zanj je bilo lupljenje krompirja v kuhinji enako pomembno za duhovno rast kot večerna molitev v tišini samostanske kapele.

Ni nam treba kričati, Bog je blizu

Zavedal se je, da je Bog v kuhinji prav tako prisoten kot v kapeli. Govoril je: “Ni treba, da smo v cerkvi, da bi bili z Bogom. Povabljeni smo, da v svojem srcu pripravimo ozračje kapelice, kamor se lahko vsak trenutek zatečemo in kjer lahko Bogu vsak trenutek nežno, ponižno in ljubeče kaj prišepnemo, on pa nam. Pri tem pa ni treba kričati, saj nam je Bog bolj blizu, kot si mislimo.”

Bog je v vsakem trenutku mojega življenja prisoten, srečuje me pri delu, ki ga opravljam, pri pogovoru z ženo, otrokom, s starši, prijateljem … Vsak trenutek imam priložnost in privilegij, da lahko obnovim svoj DA Bogu. Morda bo kdo rekel: “Kaj pa, ko nisem ravno v prijateljskem odnosu z Bogom, ko me greh, ki sem ga storil, obsoja in me vleče proč od Boga?”

Tudi to je mogoče in tudi pri tem nam prihaja na pomoč brat Lovrenc, ki nas spodbuja, naj v kapelici srca hitro opravimo eksamen. Bogu priznamo svoj greh (sestopimo s prestola svojega življenja) in ga prosimo, naj nas napolni s svojim Svetim Duhom ter naj znova on zavzame prvo mesto na prestolu našega življenja.

Vem, da sem v Kraljevi službi

Kje me Bog danes srečuje, pri katerem delu? S kakšno ljubeznijo danes opravljam svoje delo in “za koga” ga opravljam? Bi se dela lotil drugače, če bi vedel, da sem “v Kraljevi službi”, da je moj delodajalec Kralj kraljev in Gospod gospodov – veliki Stvarnik vesolja? K čemu me danes vabi moj Bog? Sem mu danes že dovolil, da me ljubi in mi podari svojega Svetega Duha, po katerem me želi krepčati in voditi, mi dati svoj mir in svoje veselje?

Če še ne (zavestno), je prav zdaj pravi trenutek.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Družina in Življenje, ki jo lahko brezplačno naročite tukaj

Tags:
Bogvera
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.