Aleteia

Grešil sem, pa mi ni žal. Kaj zdaj?

JAK RADZIĆ SOBIE Z GRZECHAMI GŁÓWNYMI
Pexels | CC0
Deli

Naj sploh grem k spovedi, če sem grešil, pa mi za greh ni žal?

S to dilemo se verni pogosto srečujemo. Na prvi pogled se zdi zadeva banalna in preprosta: je greh, ni obžalovanja, ne bo odveze – vrni se, ko ti bo žal.

Človek pa ni tovarna. V njem ni vse mehanično. Pogosto imamo občutek, da ne razumemo sebe ali da ne znamo primerno opisati tega, kar se v nas dogaja.

Moralni maček ali popolno kesanje

Ko govorimo o obžalovanju, imamo največkrat v mislih globok občutek psihičnega nelagodja, ki je lahko povezan celo z neke vrste telesno bolečino. Tako obžalovanje se nam predstavlja kot najbolj podobno popolnemu kesanju. Udeleženci divjih zabav, na katerih navadno lastna dejanja precej slabo nadzirajo, naslednji dan pogosto doživljajo nekaj takega in temu rečejo kar moralni maček (čeprav ni vedno le moralni).

Podobno se počutimo, ko ranimo osebo, ki jo imamo radi, ali naredimo nekaj, kar je v popolnem nasprotju z našo lestvico vrednot. Ko se močne emocije ohladijo, ko se streznimo, se kaj kmalu počutimo ponižane in krhke zaradi greha, za katerega smo se bolj ali manj zavestno odločili. Ne prinesejo pa vsi grehi takojšnjih posledic.

Ko razum spi

So grehi, ki delujejo z zamudo. Najprej prinesejo veselje, zadovoljstvo, dajo cel kup nadzemeljskih občutij – tako na telesni kot čustveni ravni. Zato pogosto – čeprav vemo, da je to greh – ne moremo v sebi vzbuditi opisanega stanja.

V takem trenutku je dobro, da se vprašamo, ali verjamemo, da je to, kar smo naredili, preprosto moralno slabo dejanje? Ali če povemo bolj preprosto: se zavedam, da za taka dejanja v mojem življenju ni prostora? Naše zavedanje ne pride vedno hkrati z našimi občutji.

Prav zato na naša čustva merijo oglasi, kampanje, razprodaje in navadni prevaranti, ki babice prepričajo, da njihov vnuček produkt nujno potrebuje. Kot pravi pregovor: “Ko zaspi razum, se zbudijo demoni.” Podobno je z grehom. Pogosto vemo, da je slabo, moralno neustrezno, pa vseeno segamo po tem, ko čustva prevladajo nad zdravo pametjo.

Dobra čustva in ostudni grehi

Po grehu nas nekaj grize in nam ne da miru, a na področju čustev težko pomislimo, da je bilo dejanje slabo, da nam ni ugajalo, da se kesamo iz vsega srca.

Nekoč sem srečal mladega človeka, ki je bil v dvomih, ali naj poklekne v spovednico ali ne. Pretepel je kolega in tega ni mogel videti kot nekaj slabega. Po kratkem pogovoru se je izkazalo, da je bil moški del razreda do njega nasilen, ga žalil in izključeval. Fant je začel trenirati borilne veščine. Ko se je začel čutiti močnega, se je odločil, da se postavi po robu. To mu je uspelo tako uspešno, da so morali posredovati učitelji.

Najstnik ni znal obžalovati svojega dejanja, a je vedel, da je nasilje nekaj slabega. Ko sem ga vprašal, ali se hoče še naprej maščevati in se spravljati na te, ki so ga prej uničevali, je odgovoril, da ne. Oče mu je povedal, da nasilje ni najboljša rešitev. “Branil sem se, dobil spoštovanje, sedaj imam mir. Nočem se brez razloga pretepati,” je povedal.

To je preprost primer razlike med zavedanjem, da je šel malo dlje od samoobrambe in da torej dejanje ni bilo najbolj primerno, in občutkom obžalovanja. Že to, da je poiskal duhovnika in pojasnil problem, je pokazalo, da najstniku vest nekaj očita, čeprav so zmagala čustva.

Bog, usmili se me, grešnika!

Navsezadnje nas vprašanje kesanja vedno pripelje do odnosa z Bogom. Če imamo globoko izkušnjo Boga kot Očeta, nam je lažje obžalovati greh, ki zareže v naše srce, razum in telo, kot kadar takega odnosa z Bogom nimamo.

Kesam se – ne iz strahu, prisile, ampak iz ljubezni. Naredil sem nekaj slabega Nekomu, ki ga ljubim in ki ljubi mene.

Zato je pomembno, da takrat, ko ne moremo obžalovati svojih grehov, pregledamo svoj odnos z Gospodom in v molitvi prosimo za Duha Ljubezni in Resnice. Duha, ki nam bo pomagal videti to, česar sami nismo sposobni videti, in poiskati v nas kesanje, ki bo odprlo vrata za odvezo in pokoro.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.

Preberite še:
Kakšna je pot do greha

 

Tags:
grehvera
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.