Pater Karel Gržan, pisatelj, predavatelj in kaplan v Solčavi, o družbi, ki človeka meri le po uporabnosti, sodobnih zasvojenostih in nenehnem stremljenju zgolj k odličnosti.
Kakšen je vaš pogled na današnjo vzgojo?
Starši nas sprejemajo pogojno. Ker nam želijo le dobro, jih prestraši tisto, kjer ne delujemo dobro. Premalo nas objamejo na področjih, kjer smo nemočni. V nas je veliko hrepenenje, da bi bili objeti in sprejeti v celoviti resničnosti. Torej, potrjeni v osebni odličnosti, po domače talentih, in obenem objeti v nemoči.
Preberite še:
Kako mu je otrok s šalo o možganski in srčni kapi zasukal pogled na življenje
Mnogi se počutijo sirote, ker morajo igrati odličnost. Starši nas kar naprej opozarjajo, kje še nismo dobri. Potem se vkalupimo v model pridnosti. Kaj pa tam, kjer ne blestim, kjer sem neuspešen, krhek? Ko greš v kapelo, zaznaš celovito sprejetost. Jezus pravi: “Imaš talente, a ko pride križ, bodi z menoj. Moja bližina te bo umirila in okrepila, da se boš zmogel sprejeti v celoviti resničnosti in da ti bo življenje v realnosti dar in priložnost.”
Poudarjam, v realnosti. Mi pa želimo le odličnost. Pozabili smo, da je dobro ocena tri. Ravnovesje. V odličnosti pregorevamo, obupujemo, sami smo, preprosto nas več ni. Odličnost je igra. Dobro pa je v ravnovesju življenja. Starši morajo imeti otroka radi v realnosti.
Drug drugega vrednotimo predvsem v funkcionalnosti. Inteligenčni kvocient se meri predvsem na ravni racionalnega. Imamo pa tudi čustveno, duhovno, socialno, praktično, tehnično inteligenco.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Kaj konkretno imate v mislih?
Dobro je, da otroka prepoznaš v koktajlu inteligenc. Kot na primer v čaju prepoznamo temelji okus in podokuse. Privilegij staršev in pedagogov bi moral biti, da prepoznajo otrokovo odličnost, ga tam spodbudijo, obenem pa ga prepoznajo tudi v njegovi nemoči in ga tam spremljajo, da ne prihaja do frustracij in pozneje manipulacij.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Katera, menite, je glavna zasvojenost sodobnosti?
To se mora vprašati vsak sam. Pri meni deloholizem. Temeljni problem zasvojenosti je odtujenost, nesposobnost vstopati v odnose. Elektronske frekvence so zelo pretanjene. Mislim, da gre tu za načrtno odtujevanje. Industrija ima željo po dobičku, a zakaj tega nihče ne ustavi oziroma do prave mere kanalizira. Vemo, da lahko piješ alkohol, a nad določeno mejo ne smeš na cesto. Zakaj nihče ne opozarja na to, da je čezmerna uporaba elektronskih frekvenc škodljiva?
Tovrstno zasvojenost je mogoče opaziti tako rekoč na vsakem koraku.
Gledam dijake, ki na postaji čakajo avtobus. Vsi gledajo v telefone, komunicirajo le virtualno. Ljudje ne znajo več navezovati pristnega stika. Ne le otroci, tudi odrasli so zbegani in pogledajo proč. Prišlo je do odtujenosti, kar je za družbo, ki meri človeka le po uporabnosti, zelo dobro. Zelo lahko bo manipulirati z njim, ga usmerjati, mu podtikati. A sem optimist. Zelo verjamem v prebujenje. Vseeno pa nas čaka še ena faza globoke odtujenosti in stiske. A srečujem vse več ljudi, ki se vračajo k sebi, k živemu stiku z naravo, Bogom, sočlovekom.
Kako se bo zgodilo prebujenje, zaradi katerega ste optimist?
Prek posameznikov. Vse več ljudi srečujem, prek katerih Sveti Duh, Zavest, budi zavest. Sinusoida se začne dvigovati, ko pride na dno. Dan se začne prebujati po srčiki noči. S človekom lahko manipuliraš določen čas. A dolgoročna manipulacija našega božanskega jaza ne more premamiti. Človek se v odtujenosti lastnemu jazu zaduši. Prej ali slej se začne prebujati zavest.
Šala o duhovniku in pošti:
Zakaj ste pred več kot dvema desetletjema, ko se o tematiki še ni toliko govorilo in pisalo, odprli komuni za zdravljenje zasvojenosti?
Pred desetletji sem bil nekaj mesecev v Rimu. Tam sem se srečal s problemom zasvojenosti, ki pri nas tedaj še ni bila tako pereča in očitna. Dobro se spomnim prizora na postaji podzemne železnice, ko je v abstinenčno krizo padla deklica, stara 13 let. V krčih je prižemala k sebi živega psička. Tedaj sem zaznal srčno in duhovno lakoto, zaradi katere pade v brezup, svet omame vse več ljudi. Tedaj sem zaznal, da bi moral iti na pomoč.
A sem molil in prosil, da bi vlak že speljal. V meni je bilo hotenje podlosti, da se umaknem s prizorišča. Nisem se želel dotakniti stiske, blata, praha ceste. Krik deklice me je spremljal, dokler nista nastali prvi komuni na Razborju in v Kobilju. Stiski se je najlažje izogniti, a ti sledi, ker te v njej kliče Bog. Dokler ne daš odgovora na stisko, si zatajil ne le tistega, ki kliče, ampak srčiko svojega božanskega jaza. Ta nas nagiba, da smo v času in prostoru sled Božje ljubezni. Če zanikaš to, zanikaš najbolj božanski del samega sebe.
Preberite še:
Otrok alkoholika: Če bi samo priznala, prevzela odgovornost, bi ji lahko odpustila
Kakšen je pogled na problematiko beguncev skozi vaše oči?
Cankar je zapisal: “Narod si bo pisal sodbo sam.” Če bomo živeli iz lastne identitete, potem nas noben vdor drugih kultur ne more ogroziti, ampak nas lahko le dopolnjuje, bogati. Evrope je ogrožena, ker ne zna živeti iz lastne identitete. Živi plehko, površno, kar je vselej usodno. Naša globinska zavest je bila vedno religiozna.
Ne le v abstraktnem smislu, ampak ukoreninjena v obredje. Če se bomo odvrnili od identitete, nas bo zamajal prihajajoči večji val, ki se bo zgodil zaradi klimatskih posledic. Preprosto se je treba vrniti k identiteti. Glede beguncev je Sveto pismo zelo jasno. Že stara zaveza naroča, da je treba ščititi begunce in vdove.
Preberite še:
“Treba je živeti skromneje in preprosteje, stvarem reči ne”
Preberite še:
Mladi iz tujine, ki k nam prinašajo veselje in ljubezen do Slovenije
Preberite še:
Mlad, bogat, športnik, dobrodelen in … na poti, da postane svetnik
