Pred nedavnim je naša družina – moj mož, najini otroci in jaz – z vsem srcem posvojila devetnajstletnega fanta Natana. Njegova življenjska zgodba je nekoliko posebna in je zato ne bom izpostavljala.
Dali smo mu toliko ljubezni, da sva si z možem zaslužila privilegij, da naju kliče mami in oči, kar ni ravno preprosto za otroka, katerega življenje je bilo hudo poškodovano.
Preberite še:
“Živim v nepredstavljivem udobju, čeprav marsičesa nimam”
Svobodna bitja
Proces prilagajanja ni bil lahek, ne za nas ne zanj. Počel je stvari, zaradi katerih smo hoteli vreči puško v koruzo in mu reči, da v naši hiši ni več dobrodošel. Vseeno tega nismo storili. Ker smo bili tako dobri? Ne, sploh ne! To smo storili zato, ker smo ustvarjeni kot svobodna bitja in kot taki zmoremo izbirati največje dobro, ki je ljubezen.
Namesto da bi ga pustili na cedilu, smo se odločili za ljubezen. Namesto kazni in cenzure smo izbrali usmiljenje … Sočutje namesto brezčutnosti.
Izbrali smo držo v slogu “kako si nam lahko storil kaj takega”, a ne s kritiko, ampak ljubeče, sprejemajoč njegove dobre in slabe lastnosti. V svetu lahkega obsojanja izrekamo nepremišljene obsodbe in mnenja. Čutimo, da to lahko upravičeno počnemo, kot bi bili nedolžne golobice.
Preberite še:
Privlači me moški, ki ni moj mož. Kaj naj storim?
Zlonamerna kritika kot naložba?
A kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi ob tem pomislili, da bi trenutek za nepremišljeno obsodbo ali zlonamerno kritiko lahko uporabili za “naložbo”, da bi o tem človeku povedali nekaj dobrega.
Kako drugače bi bilo, če bi razumeli, da misli, ki jih gojimo v sebi, nosijo tolikšno moč. Zakaj “zlomišljenja” ne bi zamenjali za ljubeče in dobronamerne misli, za prijazne besede, polne sočutja in naklonjenosti?
Preberite še:
Gej pred Jezusom: Kako me lahko ljubiš?
Preden izrečemo nekaj neprijaznega ali se prepustimo negativnim mislim o določeni osebi, ker se ta tako ali drugače vede, se moramo ustaviti in pomisliti, da smo vsi rezultat neke zgodovine, ki je bila včasih polna bolečine, in da na splošno v skladu z njo tudi ravnamo.
To pomeni, da so naša dejanja in vedenje pogosto posledica čustvenih ran, ki se jih ne zavedamo in nas silijo, da ravnamo na tak ali drugačen način.
Objem grešnika, ne greha
V resnici obsojati in kritizirati sploh ni primerno, saj je sleherni človek vsega zmožen, in če mnogi nismo nizko padli, to ni zato, ker bi bili dobri, ampak je po zaslugi Božje milosti.
Preberite še:
“Nikoli se zaradi odrske vloge ne bi odpovedala vlogi matere”
Kjer manjka ljubezni, sejmo ljubezen, da bomo ljubezen tudi želi. Najboljše je, da spremenimo svojo naravnanost in pogled na osebe, ki si s svojim obnašanjem krnijo dostojanstvo. To pomeni, da objamemo grešnika – ne greha – in ga ljubeče opomnimo. Da se mu nasmehnemo in smo pripravljeni sočutno poslušati njegove težave, čeprav so naše morda hujše.
Spomnimo se, da ni dobro žugati v nebo. Ne bodimo kritični do neke osebe samo zato, ker greši drugače od nas.
Če bi bolj ljubili in manj obsojali, bi bil svet drugačen …
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Zakaj je dobro odpustiti tudi samemu sebi
Preberite še:
Kdo pravi, da ne moremo hkrati duhovno zoreti in drgniti stranišča?
Preberite še:
Duhovnik, ki se je izkopal iz brezna alkohola
