Aleteia

“V cerkev ne bom hodil, saj nočem biti v družbi hinavcev”

Holy Mass Christmas
© Pascal Deloche / Godong
Deli

Pred kratkim me je znanec, recimo mu Tomaž, spraševal o moji vernosti. Odvrnila sem, da težko na kratko odgovorim, saj merilo vernosti ni to, kako pogosto greš k maši

In se je usulo iz njega: Da v cerkev hodijo sami hinavci, ki imajo polna usta Jezusovih besed, med seboj se pa ne marajo. Da mnogi hodijo k obhajilu, ne poskrbijo pa za šibke in pomoči potrebne. Da so “tercialke”, ključarji, cerkovniki tam samo zato, da opravljajo.

Da so pridige zanič – in če duhovniki niso brez greha, nimajo kaj pridigati drugim, kako naj živijo. Da zelo rad živi z Jezusom, v cerkev pa da vedno manj hodi, saj noče biti v družbi hinavcev in “nekakovostnih” ljudi. Ja, natanko ta izraz je uporabil.

Gotovo smo vsi že kdaj slišali takšne besede. “Klasično” mnenje verjetno velikega dela družbe o naših župnijskih skupnostih. Morda se tudi vi, bralec ali bralka, poistovetite z njim. Po eni strani bi le zamahnila z roko, češ: Tip nima pojma, kaj je Cerkev. Po drugi strani očitki niso ravno privlečeni za lase. Poglejmo obe plati.

Hinavščina

Govorimo eno, delamo drugo. O tem verjetno ni treba prav veliko razpravljati. Govorimo o evangeliju, hkrati pa prav med kristjani najdemo največje zamere, grdo govorjenje o drugih, nevoščljivost. Ste tudi vi že kdaj prav v cerkvenih skupnostih naleteli na najbolj zadrgnjeno vzdušje, črnogledost in nepotrebno jezo? “Slabše kot v politiki,” je komentiral Tomaž.

CIBORIUM HOSTIE
Peek Creative Collective I Shutterstock

Obregnil se je ob prejemanje svetega obhajila. Le pomislimo, kolikokrat smo vstali in odšli k obhajilu le tako iz folklore. Ker se pač gre.

Nekakovost

Tomaž mi je govoril o tem, kako se duhovniki slabo pripravijo na pridige in le brezciljno improvizirajo, kako je marsikaj v Cerkvi narejeno na pol, kako se ljudje ne držijo dogovorov in niso profesionalni, ko je treba izvesti kakšen župnijski projekt.

Že res, da so te dejavnosti (večinoma) prostovoljne, a to ne pomeni, da iz spoštovanja do drugih in do Boga ni treba biti odgovoren in dati od sebe najboljše.

In Tomaž ima prav tudi v tem, da so pridige marsikdaj slabe in da je dobrega pridigarja danes pravzaprav težko najti.

Odnos do pomoči potrebnih

Prijateljica, ki se je pred leti spreobrnila, mi je pravila, kako osamljeno se je počutila, ko se je po spreobrnjenju poskušala vključiti v župnijo. Nihče je ni niti ogovoril, ker je bila nova in drugačnega videza. Pa bi prav takrat najbolj potrebovala župnijsko občestvo in podporo na novi poti.

***

A tudi Tomažu ne gre kar tako pritrditi. Ali, rečeno na pol v šali, imamo nekaj olajševalnih okoliščin za njegove, sicer morda pravilne, ugotovitve.

Člani Cerkve nismo popolni

Pričakovati, da bomo člani Cerkve popolni, je nerealno. Vsak človek je od izvirnega greha dalje v svojem bistvu dober in slab.

Drugačni smo le v tem, da vemo, da smo neskončno ljubljeni in da nas je naš Stvarnik odrešil ter nam odpušča grehe. Nekje bi se to sicer moralo tudi v vsakdanjem življenju poznati, a nismo še na cilju, ampak na dolgi poti prečiščevanja in rasti.

Enako velja za duhovnike. Ti so včasih še večji “reveži”, saj od njih pričakujemo skoraj svetost, pa so vendarle le ljudje z vsemi grešnimi nagnjenji vred. In če niso vsi ravno največji intelektualci – tudi to je le odraz družbe, iz katere izhajajo.

CONFESSION
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kdo sem jaz, da bi sodil?

Kdo je Tomaž, da bi sodil? Pritoževati se nad inteligentnostjo in kakovostjo drugih je naduto. Jezus se je rodil med umazanimi, kradljivimi, primitivnimi pastirji, se družil s prešuštnicami, za glavo svojega telesa – Cerkve je postavil tistega, ki ga je izdal.

Od kod torej komurkoli pravica, da označuje ljudi za nevredne in slabe, on pa najbolje ve, kaj in kako je prav?

Zakramentalno življenje

Tomaž je dejal tudi, da vsak trenutek svojega vsakdana preživi z Jezusom, maše in zakramentov pa ne potrebuje nujno.

Nisem še srečala kristjana, ki bi lahko zvesto sledil Kristusu brez prejemanja zakramentov. Ali zmanjka vira življenja ali pa te odnese v “čudne” vode, ki s krščanstvom nimajo več veliko skupnega. To potrjuje tudi Tomaževa izjava, da je “liberalen kristjan”, da na primer podpira splav in skupno življenje pred poroko.

Kdo ima torej prav – Tomaž ali tercialke? Nobeden od teh, ampak tisti, ki je vse odrešil in nam daje zgled, kako Tomažu in tercialkam odpuščati in jih imeti rad.

Blog je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, letnik 52, št. 1. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.