Slovenska rokometna reprezentanca do 20 let se je na evropskem prvenstvu zavihtela povsem na vrh. To ji je uspelo prvikrat v zgodovini, čeprav ni spadala med glavne favorite. Kakšno sporočilo pošiljajo mladi športniki tudi vsakomur od nas ‒ za naš vsakdanjik in družbo v Sloveniji?
1. Povezanost
Rima niso zgradili čez noč. Enako je tudi z zadnjo kolajno, ki so jih mladinci že osvajali, a še nikdar zlate. Ekipa deluje skupaj že več let. Ne spreminja se bistveno, to pa ne pomeni, da je nepredušno zaprta in ne sprejme tistega, ki bi si zaslužil vabilo vanjo. Trenerji v reprezentancah delajo sistematično in se med sabo povezujejo. Uspehov kolegom ne zavidajo, ampak jih privoščijo.
Preberite še:
Primož Roglič: fantič, ki so ga prezrli, je postal eden najboljših na svetu
2. Prijateljstvo
Pri ekipnih športih so medsebojni odnosi zelo pomemben dejavnik. Skupek dobrih posameznikov morda še ne pomeni dobre ekipe. Dobro vzdušje v ekipi pa lahko posamezne igralce naredi učinkovitejše in bolj pripadne skupini in cilju, kar posledično pomeni tudi boljšo ekipo. Seveda je utopično pričakovati, da bodo vsi igralci v moštvu med sabo dobri prijatelji.
Navsezadnje je treba z istimi ljudmi med pripravami in prvenstvom preživeti tri tedne od jutra do večera. Zato je najbolj normalno, da gre kdo kdaj komu na živce. Ključna je težnja k tvornemu sodelovanju in kritje hrbta drug drugemu, če se zgodi kakšna napaka. V trenutkih uspehov se ni težko spodbujati.
3. Nepopustljivost
Premagati katerokoli francosko ekipo v ekipnih športih je velika stvar. Zaradi razlik v številu igralcev, telesni moči, finančnem potencialu in še čem. Tudi mladi Slovenci so še sredi drugega polčasa zaostajali, a niso sklonili glav. Raje so ob modrem vodenju stavili na svoje adute in odlike ter dobili stavo. Zlatega leska.
Preberite še:
Rak v njenem telesu ni plačal najemnine, zato ga je izselila
4. Dvig nad vrtičkarstvo
Slovenci včasih ne znamo pogledati čez svoj plot. Če jaz ne morem imeti novega avta, zakaj bi privoščil sosedu? V ožji strokovni ekipi zmagovite reprezentance so selektor Saša Prapotnik iz Ormoža, pomočnik Vanja Kralj iz Kopra in vodja Jure Natek iz Ljubljane. Trije različni značaji, tri različne generacije, iz treh različnih krajev. Skupen pa je bil pogled proti vrhu.
Preberite še:
Primož Roglič: od grozljivega padca v Planici do svetovne kolesarske slave
5. Spodbuda
Evropsko prvenstvo, ki je bilo odigrano v Celju, je deležno praktično le pohval. Na finalni tekmi se je zbralo več kot 4.500 gledalcev, kar je za kategorijo mladincev čisti presežek. Slovenija se je združila in dajala ekipi energijo. Uspehi pritegnejo, lepo je zmagovati in se trkati po prsih: “Mi, Slovenci.” Podpora pa je še pomembnejša tedaj, ko športnikom ne gre, trudu in trdemu treningu navkljub. Ta vrlina pa je na Slovenskem pogosto pogrešana.
Preberite še:
“Če se vrtim okoli same sebe, ne bom nikoli srečna. Ustvarjeni smo za druge”
Preberite še:
Kako se je papež Janez Pavel II. spovedal pri duhovniku klošarju
Preberite še:
Mladi iz tujine, ki k nam prinašajo veselje in ljubezen do Slovenije
