Tisti, ki najraje ležijo na plaži, ne bodo nikdar razumeli, zakaj nekateri tako radi lazimo v gore, v skrivnostne, nekoliko strašljive strmine, med katerimi živijo samo najbolj nore cvetlice in živali, tiste, ki jim je dolina s svojimi udobnimi varnostmi in ležernim korakom zadnja briga
Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Zakaj bi vstajali ob nečloveških urah, da bi se potem do neskončnosti mučili v klanec, po tisti meliščnati poti, kjer po treh korakih zdrsneš za dva nazaj? Zakaj bi trpeli lakoto in vročino in pomanjkanje vode, zakaj bi nosili težek nahrbtnik, zakaj bi trepetali pred črnimi oblaki, ki se nevarno nagibajo proti nam? Zakaj bi nad prepadi in previsi tvegali svoje življenje?
Preberite še:
Od dekleta, ki ljubi kavč, do pohodnice
Zakaj? Ne zaradi dosežka, ne zaradi vrha, čeprav se na njem zgodi tista ključna stvar. Ko ga namreč zadihan v veselju dosežeš, se ti odpre pogled na griče in dolino, na smaragdno lepotico, pa na jezero na drugi strani in na strogo tihe gorske očake. In ko ti čez njihove mrzle stene žarek sonca kot mati poljubi lice, ko gledaš ovinke in klance pod seboj, ki so zdaj tako zelo majhni in nepomembni, te vse prevzame.
Vse se ti prikupi. Tako zelo, da se ti zdi vse na pravem mestu, z zoprnim meliščem in dišečimi cveticami, bolečino v kolenu in tekom gamsov čez pobočje vred. Ko si na vrhu, ne moreš drugega, kot da preprosto rečeš: “Hvala.”
Zato grem v hribe. Ker se tam učim hvaležnosti. Kajti biti hvaležen je tako zelo pomembno. Hvaležnost odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Svet je trd, tako sem se naučil doslej, veliko trši kot klop, na kateri se s fiziko žuli komolce.
Preberite še:
Tu diši po Bogu!
In ne, hvaležnost ga ne omehča, ga ne spremeni. Odkrije pa lepoto trdote, svetlost teme. Ker vse stvari spremeni v dragocene, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari dar. Zato je hvaležnost tako pomembna: da se v svojem življenju, kakršnokoli že je, počutim obdarjen. Da se počutim kot nekdo, za katerega je nekomu mar. Da se počutim kot del nekega velikega načrta. Da se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.
Prispevek je bil najprej objavljen kot uvodnik tednika Družina, letnik 67, št. 31.
Preberite še:
5 nasvetov, kako preživeti poletje, če ste samski
Preberite še:
Pet idej za družinski izlet v okolici Ljubljane
Preberite še:
Zakaj je dobro, da se “dedci” za nekaj dni umaknejo od družin v divjino?
