Aleteia

Najprej v telovadnico, nato v cerkev – krščanski pogled na smrt

MAKEOVER
Bojan Milinkov - Shutterstock
Deli

Kako na smrt gleda religija zdravja in kako krščanstvo?

Znanost, medicinski napredek in boljša kakovost življenja so prispevali k temu, da smo sposobni človeško življenje dobesedno podaljšati. Tako menimo, da bomo rešili večno uganko oziroma bivanjsko stisko slehernega človeka, ki je v končni fazi soočenje s smrtjo.

Avtor knjige Veselje do življenja Manfred Lütz (nemški psihiater, psihoterapevt, rimskokatoliški teolog, vatikanski svetovalec in avtor številnih knjig) ugotavlja, da nas še tako dolgo življenje ne “reši” dejstva, da bomo nekoč neizogibno umrli, vsaj v telesnem smislu. Pravzaprav gre za podaljšano predvsem zadnjo fazo, torej fazo visoke starosti.

Zdravi, a brez veselja do življenja?

V krčevitem prizadevanju za srečo smo prišli do stopnje, ko se nam ta karseda izmika. Razlog tiči v tem, da srečo – Lütz jo imenuje veselje do življenja – sodobni človek zahodnega sveta išče na povsem napačnem koncu.

Religija zdravja kot temeljno verovanje sodobnega človeka je namreč privedla do tega, da smo postali neverjetno obsedeni z zdravim načinom življenja, pri čemer se osredotočamo predvsem na fizis.

Fitnesi, telovadbe, šport, zdrava prehrana, masaže, estetska kirurgija, shujševalne diete in prehranski dodatki. Vse je namenjeno temu, da bi čim dlje (najbolje kar za večno) ostali popolnoma zdravi.

Po odrešenje v cerkev ali na kliniko?

Cerkve, ti starodavni hrami človekovega hrepenenja po presežnem in večnosti, so danes zamenjane s klinikami, od katerih sodobni človek pričakuje popolno ozdravljenje in večno zdravje.

Tako je šaljivi odstavek, v katerem obisk primarija na bolnišničnem oddelku skupaj z vsemi ceremonijami Lütz primerja s cerkveno procesijo ob kakšnem večjem prazniku, sicer komičen in seveda v svojem bistvu pretiran, po drugi strani pa boleče resničen.

Religija zdravja pa nam vendar, naj smo ji še tako predani, ne nudi dveh stvari. Ne nudi nam pravega veselja do življenja, avtor celo pravi, da ga dobesedno jemlje, saj je uživanje v kateremkoli pomenu besede prepovedano (kdor pa trdi, da uživa ob dveurnem obisku fitnesa in nato solati iz korenčka, ta pač laže, trdi Lütz).

pixabay

Smrt je tabu, zato jo odrinimo

Prav tako pa ne nudi odgovora na temeljno človekovo vprašanje, to je vprašanje smrti in življenja po njej. Smrt je v religiji zdravja na nek način tabu tema. Današnja zahodna družba vse, kar je povezano s propadanjem, trpljenjem, boleznijo, telesnimi preizkušnjami in umiranjem, pravzaprav odriva od sebe.

Temu sicer rečemo napredek, a če gledamo z vidika etike, se soočamo s številnimi problematičnimi (z medicinskega vidika sicer nadvse utemeljenimi) vidiki sodobne medicine.

To so evtanazija, selekcija zarodkov pri umetnih oploditvah, postopki, s katerimi lahko zarodke “uporabljamo” za tvorbo tkiv za zdravljenje bolezni, postopki odločanja o tem, ali človeku z genetsko napako že pred rojstvom odrečemo pravico do življenja in tako dalje.

Stari in zdravi umremo … In potem?

Bolj kot smo potopljeni v ves medicinski napredek in zdravstvo, bolj pa se zavedamo bolečega dejstva, da nam kljub religiji zdravja ni uspelo odpraviti bolezni, trpljenja in smrti.

Avtor nato ponudi odličen in za kristjana nedvoumen zasuk v razmišljanju. Krščanstvo je tisto, ki že tisočletja uspeva odlično združevati tako telesni vidik človeka (Kristus se je učlovečil, po človeško trpel in bil po smrti poveličan s telesom vred) kot tudi edino odgovarja na vprašanje večnosti.

Krščanstvo poudarja pomen zdravja in zdravega načina življenja ter odprtih rok sprejema medicinska sredstva, ki človeštvu pomagajo k boljšemu zdravju in blažijo telesno trpljenje, ko do tega pride. Se pa tudi zaveda, da lahko z vsem tem pridemo le do določene meje, ta meja pa je smrt našega umrljivega telesa.

Po Kristusu odrešeni smrti

Po njej, tako verjamemo in pri tem imamo Kristusovo obljubo, bomo poveličani v Božjo slavo in naše veselje se ne bo moglo primerjati z veseljem na tem svetu. Pri tem nas krščanstvo celo spodbuja, da živimo čim bolj polno, veselo, doživeto, da resnično cenimo vsak trenutek ter da uživamo v lepotah, ki so nam dane (lepota narave, sočloveka, uživanje v zakonski spolnosti, dobri hrani, lepi glasbi, umetnosti, …).

Spodbuja nas k veselju do življenja. Kot pravi Manfred Lütz v knjigi, smo vabljeni, da “vsak trenutek in z vso čutno intenzivnostjo živimo do ‘poslednje ure’, in to brez ‘strašanskega strahu’ pred smrtjo, ampak v krščanskem prepričanju, da je bila smrt premagana v moči odrešenja Jezusa Kristusa”.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.