To so vprašanja, ki si jih lahko zastavljamo vsak dan. Vsak pri sebi si pogosto misli: moji izzivi so večji in moje breme težje, vendar pride trenutek, ko slišiš zgodbo drugega in si misliš, da so tvoje bitke res malenkostne.
Zgodba Gorana Ćurkovića v današnjem svetu ni tako redka. Zaradi različnih pritiskov tako zunaj družine in včasih tudi znotraj nje se mladi zatekajo k različnim vrstam omamljanja, kot so droge in alkohol. Vendar pa je korak iz tega sveta veliko težji, kot si lahko predstavljamo. Goran je svoj korak uspešno naredil. Svoje življenje deli na dve obdobji, ki ju loči preprosto, a globoko srečanje, srečanje z Bogom.
Preberite še:
Hotel je storiti samomor, nato je ječo napolnila svetloba
Težavno otroštvo in mladost
Rojen je bil v Splitu v uradno sicer katoliški družini, ki pa ni poznala molitve, niti ni hodila v cerkev. Razumljivo je, da mu vera ni bila zanimiva. V desetih Božjih zapovedih namreč ni videl nič privlačnega – ne moreš krasti, ne moreš lagati, niti preklinjati. Vera je bolj za “stare mame”, on pa je bil mlad fant in je zaradi družinskih težav več časa preživel na ulici, njegovi vzorniki pa so bili gangsterji iz filmov.
Že pri desetih se je srečal z alkoholom in cigaretami – njihovo izkustvo mu je dalo idejo o svobodi. Ta svoboda se je kmalu razblinila, ko so ga zaprli in poklicali očeta, ki ga je zaradi tega močno pretepel. Podobno nasilje je moral prenašati vsak dan. Pri trinajstih mu je umrla mati in Goran je depresiven, ker ji ni nikoli povedal, da jo ima rad (on je moški in moški ne kažejo čustev, je bil prepričan), sklenil, da se bo ubil.
Več mesecev pozneje se je njegov oče znova poročil in Goranova žalost zaradi tujke v hiši se je stopnjevala do trenutka, ko si je od prijatelja sposodil pištolo in se nekega večera ustrelil. Goran se je zbudil v bolnišnici – samomora torej ni izvršil, vendar je poškodba močno vplivala na njegovo nadaljnje življenje.
Preberite še:
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgodba
Edino, kar si je želel, je bila smrt
Ko se je vrnil iz bolnišnice, je spet podlegel alkoholu in se srečal tudi z drogami: najprej z marihuano in hašišem, nato pa je začel jemati še heroin. Težave so se le še stopnjevale. Ker je potreboval denar za droge, je začel krasti in vse skupaj je vodilo do tega, da so ga z očetovo pomočjo zaprli. Vendar to ni bila rešitev, saj so ga v zaporu naučili, kako bolje krasti, kako dobiti več droge, in tako je prišel iz zapora še slabši.
Kljub temu oče še ni obupal nad njim. Dal mu je še eno priložnost in mu priskrbel delo v skladišču. Tudi to se je izkazalo za slabo odločitev. Goran je prodal vse, kar je lahko ukradel, preganjal je šefa z nožem in bil odpuščen, ko pa je prišel domov, je med prepirom z nožem zabodel očeta. Oče je šel v bolnišnico, on pa v zapor. Od takrat naprej so mu bila vrata doma zaprta in padal je le še v globljo temo. Prišel je tako daleč, da je imel po telesu polno odprtih ran, smrdel je, da so se ga ljudje izogibali. Edino, kar si je želel, je bila smrt. A Bog mu ni pustil niti umreti.
V svoji največji bedi je končno spoznal krivca za vse njegove tegobe: sebe samega. Vse življenje je iskal krivce v drugih in končno je prišel do spoznanja, da je vsa krivda njegova. Ob tem spoznanju je začel moliti zdravamarijo in molil je, da bi ga Marija vzela.
A Bog je imel drugačen načrt. Namesto da bi ga vzel k sebi, je k njemu poslal gospo, ki mu je nakazala pot.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Pomoč starejše gospe
Goran je starejšo gospo dojemal kot noro žensko, ki mu bo dala denar. Vendar pa je bila ona dejansko poslana k njemu. Njen sin, nekdanji narkoman, je šel po njeni zaslugi v komuno in želela je pomagati še komu. Tako sta se njuni poti srečali in omogočila mu je pot v Medžugorje, kjer naj bi se mu pokazala Marija.
Njegova misel na avtobusni postaji je bila: “Jaz sem shizofrenik, a ona je dosti bolj nora od mene.” Vseeno je šel na pot, saj po njegovem ni bilo bistvene razlike med spanjem na ulici v Splitu ali v Medžugorju.
Prišel je v komuno Cenaccolo. Ko so zažgali njegova oblačila in preverili, da ni resno bolan, se je začela njegova rehabilitacija. Poleg krize zaradi drog je bila preizkušnja tudi molitev rožnega venca, in to trikrat dnevno. Naredil je kompromis in ga molil enkrat, dvakrat pa so ga drugi zanj.
Prek molitve je spoznaval svoje grehe – do sebe in do družine. In želel se jim je opravičiti, toda kako? Bog res deluje po skrivnostnih poteh, saj je kmalu dobil priložnost. V Medžugorje so prišli romarji iz Hrvaške, ki naj bi jim Goran predstavil kraj. Med njimi je takoj zagledal svojega očeta. 10 let ulice in komune ter mnogo let slabega življenja prej – vse je vodilo do tega srečanja. Ni vedel, kaj bi rekel očetu, in ko sta se poslovila, ga je prosil, naj z njegovo ženo molita zanj. Oče pa mu je rekel, da so zanj ves čas molili. Tako se je vera skozi Goranove preizkušnje vrnila v družino.
Preberite še:
Smrt mlade športnice. Starši, ste povzročitelji pritiskov?
Ustvarjanje družine
Goran si je želel ustvariti družino. Prek dela in molitve je spoznal svojo bodočo ženo, ki pa je bila zanj nekako nedosegljiva – bila je tujka, ni govorila njegovega jezika, ni poznala nikogar in želela si je postati redovnica. Za nameček je bil Goran nekdanji narkoman, alkoholik in “lopov”. A to ni bila ovira, da se njuna pot po preizkušnjah ne bi združila ter vodila v nekaj lepega.
Tako pridemo do odgovora o Božjih preizkušnjah za nas. Bog nikoli ne preizkuša brez vere v nas. Vedno nam naloži toliko, kolikor ve, da lahko prenesemo, in skupaj z njim ob strani zmagamo. In na koncu dneva ta zmaga ne obrodi sadov le za nas same, temveč se te zmage povežejo – v družini, v ljubezni in v veri.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina v rubriki Mladi val. Avtor: Dejan Cesar
Preberite še:
8 simptomov depresije: bodite pozorni nase in na svoje bližnje
Preberite še:
“V cerkev ne bom hodil, saj nočem biti v družbi hinavcev”
Preberite še:
Tako živi David, poslednji irski puščavnik, ki ga lahko gledate tudi na YouTubu
