Aleteia

Ko nekdo živi kot Alexia, tudi umira kot Alexia. Spoznajte njeno zgodbo

Web oficial de la Asociación Causa Beatificación Alexia
Deli

"Jezus, daj, da bom vedno delala to, kar hočeš Ti!" Štirinajstletnica na poti svetosti

Papež je nedavno podpisal dekret o junaških krepostih dveh najstnikov. S tem je odprta pot do beatifikacije. O fantu, petnajstletnem Italijanu Carlu Acutisu, je bilo napisanega že veliko. Nič manj zanimivo ni leto mlajše dekle z imenom Alexia Gonzáles-Barros.

Živeti kot Alexia, umirati kot Alexia

Ko je Alexia pred smrtjo ležala v bolnišnici, je negovalka rekla svojim kolegicam: “Ne morem v njeno sobo. Kako lahko nekdo umira z veseljem?!” Nekdo ji je odgovoril, da ko nekdo živi kot Alexia, tudi umira kot Alexia.

Kakšno je bilo torej to življenje? Alexia se je rodila leta 1971 v Madridu kot sedmi in najmlajši otrok pobožnih staršev, ki sta bila povezana z Opus Dei. Od četrtega leta življenja do trenutka, ko je zbolela, je hodila v šolo, ki so jo vodile sestre iz skupnosti svete Terezije. Bila je neobičajno energičen in vesel otrok, s posebno gorečnostjo za duhovno – za molitev, pobožne vaje in pogovore o Bogu.

Spoznajte Huga

Ko je bila stara šest let, ji je mama povedala, da lahko v cerkvi, ko poklekne pred Najsvetejše, Jezusu v duši pove nekaj lepega. Začudena Alexia je odgovorila: “Rečem mu: Jezus, daj, da bom vedno delala to, kar hočeš Ti!”. Ta pobožni vzdihljaj je zdaj postal njena duhovna oporoka. Za veliko ljudi je postal navdih za molitev in zaupanje svojega življenja Bogu.

Svojemu angelu varuhu je dala ime, da bi se z njim lažje pogovarjala (ime mu je Hugo). Rada je molila za ljudi, ki jih je zagledala skozi okno. Navdušeno je krasila kip Božje Matere, ki so ga imeli doma.

Alexia González-Barros
You Tube

Pismo časopisu

S časom se je spreminjalo njeno izražanje ljubezni do Boga, a njena gorečnost se ni zmanjšala. Ko so v Španiji v parlamentu želeli potrditi zakon o splavu, je sama od sebe napisala pismo in ga poslala nekaj časopisom. Objavil ga je dnevnik Ya iz Madrida 28. marca 1983:

Imam 12 let in sem sedma po vrsti. Zahvaljujem se Bogu, da sem se rodila v družini, v kateri so se člani moje družine mojega rojstva veselili. Če bi bila moja mama ena teh žensk, ki hočejo otroka pred rojstvom ubiti, se ne bi rodila. Rada bi povedala, da otrok ne ubijajte, da se gotovo najde kdo, ki bi jih rad posvojil. Prepričana sem, da bi v našem domu z veseljem sprejeli enega takega nezaželenega otročka.

Alexia je z zanimanjem sledila in brala to, kar je pisal papež. Ko so na Poljskem razglasili vojno stanje in je Janez Pavel II. prosil za molitev, je v znamenje solidarnosti s Poljaki svojo hišo okrasila v rdečo in belo in tako kot papež na oknu prižgala svečko.

Križev pot

Ko je bila Alexia stara štirinajst let, je začela tožiti, da jo boli v hrbtenici. Izkazalo se je, da ima maligni tumor. Štiri operacije, več bolečih preiskav in posegov, a stanje se ni popravilo. Morala je nositi težke ortopedske pripomočke. Počasi je izgubljala gibljivost in nazadnje obležala. Zadnjih deset mesecev življenja – do 5. decembra 1985 – je bilo za dekle pravi križev pot.

Alexia je svojo diagnozo takoj sprejela in se odločila, da bo Bogu darovala vse svoje trpljenje po namenu različnih oseb in Cerkve. Razumela je, da je v roke dobila poseben dar in podarjala ga je velikodušno. Hotela je ozdraveti, a je še bolj hotela to, kar je hotel Jezus. Ljudje so se čudili iskrenemu veselju, miru in pogumu, s katerimi je napolnila čas trpljenja.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.

Tags:
vera
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.