Aleteia

“Doktor, v kaj pa vi verujete?”

LEKARZ ZE STETOSKOPEM
Shutterstock
Deli

Ko pacientka zamaje (ne)versko prepričanje

Raziskave so pokazale, da štirideset odstotkov znanstvenikov veruje v Boga. Francis Collins, svetovno znani genetik, izpodbija teorijo, da so med njimi le tisti, ki so jim vero posredovali v otroštvu. Njegovo ateistično prepričanje je zamajala starka na smrtni postelji, ki mu je kot študentu postavila ključno vprašanje.

Collins je otroštvo preživel na kmetiji v Virginiji. Njegovi starši so se ukvarjali tudi z gledališčem, mati pa je sina šolala doma. Pozneje je študiral kvantno mehaniko in se navduševal nad matematiko. Ker ga je z biološkega vidika zanimalo življenje, še posebej genetika, se je vpisal še na medicino. Do tedaj se je opredeljeval za ateista, čeprav je bil verjetno agnostik, vendar mu ta beseda takrat ni bila znana.

Vprašanje, ki mu ga še nihče ni zastavil

Kot študent medicine se je znašel med bolniki, ki so trpeli za neozdravljivimi boleznimi. Čudil se je, da večina obolelih ni bila jeznih, kot si je predstavljal, da bi bil v podobnih okoliščinah sam. V miru so se sprijaznili, da se njihovo življenje izteka. Nekoč je bil ob starejši gospe, ki je zelo trpela zaradi hude bolezni srca. Po napadu mu je pojasnila, da ji v tako težkih trenutkih pomaga vera.

Tiho jo je poslušal, ko se je obrnila k njemu, ga pogledala in mu rekla: “Doktor, pravkar sem z vami podelila svojo osebno vero v Jezusa Kristusa. Mislila sem, da boste kaj rekli, vendar niste. Doktor, v kaj pa vi verujete?” Tega vprašanja mu še nihče ni nikoli zastavil na tako iskren način, tako da je Francis zardel in se z nekaj besedami čim prej izmuznil iz bolnišnične sobe. Spoznal je, da se je znašel pred najpomembnejšo življenjsko dilemo: ali Bog obstaja.

DOCTOR SYRINGE
HQuality I Shutterstock

Za njegov obstoj do tedaj ni iskal dokazov, čeprav je bil znanstvenik. Odločil se je, da bo poiskal odgovore, ki naj bi po njegovem mnenju še bolj utrdili njegov ateistični nazor. Med drugim se je odpravil v najbližjo cerkev, kjer mu je pastor predlagal knjigo oxfordskega učenjaka C. S. Lewisa Golo krščanstvo. Že po nekaj straneh je Francis spoznal, da je njegovo zavračanje vere na ravni šolarja.

Do Boga prek razuma

Krščanski pisec ga je prepričal, da lahko do Boga pride tudi prek razuma in da si znanost in vera ne nasprotujeta. V naslednjem letu je Collins odkril, da obstoja Boga ne bo mogel dokazati, lahko pa mu pride na sled. Ateizem je za mladega znanstvenika postal najmanj razumna izbira. Na obstoj Boga ga je napeljevalo dejstvo, da sploh kaj obstaja, čeprav bi bilo možno, da sploh ne bi.

Čudil se je učinkovitosti matematike, s katero lahko razložimo vse naravne zakone. Kako je mogoče, da ima vesolje začetek v velikem poku, o katerem znanost soglaša, ko pa narava sama ni sposobna ustvarjati materije iz niča.

Torej mora biti za tem rojstvom vsega nekaj presežnega. Tega, ali obstajajo paralelna vesolja, človek ne more preveriti. Torej je za to trditev vera ravno tako potrebna kot za obstoj Stvarnika. Glede na znanstvena spoznanja Bog ni samo neverjeten matematik, temveč tudi fizik.

Znanstveniki so namreč odkrili petnajst konstant (gravitacija, svetlobna hitrost …), brez katerih vesolje ne bi obstajalo, če bi bila njihova vrednost le za desetmiljardinko drugačna. Poleg vseh dih jemajočih znanstvenih spoznanj je kot zadnji dokaz za obstoj Boga Francisa prepričal moralni zakon, ki ga v srcu nosi vsako človeško bitje.

HOSPITAL SUPPORT
Photographee.eu I Shutterstock

Moralni zakon

Človek ve, kaj je dobro in slabo. Že mogoče, da smo se pripravljeni žrtvovati za svoje potomce, da bi tako evolucijsko zaščitili prenos svoje DNA na poznejše rodove, ali pa se truditi za tiste, od katerih pričakujemo ugodnosti oziroma smo z njimi povezani v skupnost.

Zakaj pa se je leta 2007 temnopolti Wesley Autrey brez pomisleka v trenutku vrgel na belopoltega mladeniča, ki je padel na tirnice podzemne železnice v New Yorku, in ga je pod vlakom ščitil s svojim telesom ter tvegal smrt? Od tega dejanja ni imel nikakršne koristi. Morala torej ni popolnoma združljiva z evolucijskimi načeli.

Ko je Francis razmišljal o moralnem zakonu, je prišel do spoznanja, da ga ta presega in da ga ni sposoben uresničevati, zato si ni mogel predstavljati, da bi se lahko približal Bogu.

Znanost ni grožnja Bogu

Nekega zimskega dne se je odpravil v hribe. Prišel je do stene, iz katere je silil zamrznjen slap. Modro nebo, sonce ter čudovit prizor so ga tako prevzeli, da si je moral zastaviti vprašanje: “Ali verujem v Boga?” Ob sebi je začutil njegovo navzočnost in želel si je sprejeti Božjo ljubezen, čeprav bi se naslednji dan zaradi tega počutil kot norec, tedaj pa je bila to najbolj resnična stvar, ki se mu je kdaj zgodila.

Padel je na kolena in izrekel: “Bog, pridi in bodi moj odrešenik. Kristus, pridi in spremeni moje življenje. Tega ne morem narediti sam.” Tako se je odločil za Jezusa Kristusa, ki je kot most premostil njegovo moralno šibkost, da se je lahko približal svetosti Boga. Kot izredno razmišljujoč človek se Francis še vedno spoprijema z dvomi, vendar išče odgovore z branjem, prek pogovorov z drugimi …

Svojo zgodbo je zaupal javnosti po tem, ko so se nanj začeli obračati študentje, ki so bili vzgojeni v dobesednem razumevanju Svetega pisma in nasprotovanju evoluciji, čeprav je ta znanstveno podprta na primer z genetiko.

Francis jim odgovarja, da znanost ni grožnja Bogu, temveč ga prav z njeno pomočjo bolje spoznamo. DNK je po njegovem mnenju Božja govorica, Bog Svetega pisma pa je obenem tudi Bog genoma. “Boga lahko najdemo v katedrali ali v laboratoriju,” pravi učenjak, ki ga je leta 2009 papež Benedikt XVI. sprejel v papeško akademijo za znanost.

 

Članek je bil objavljen v reviji Magnificat, julij 2018.

Tags:
Bogvera
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.