Jana je nasmejana in optimizma polna oseba, pri kateri se že od daleč vidi, da v življenju dela tisto, kar jo veseli in osrečuje. Kot pravi, je že v osnovi šoli vedela, da bi rada pomagala ljudem v Afriki. In če je pri nekaterih ta želja ostala le pri besedah ali pa se je z leti spremenila, je pri Jani vztrajala in pot jo je na koncu pripeljala ravno tja, kamor je želela.
Po izobrazbi je sicer učiteljica, danes pa je zaposlena na Slovenski karitas, kjer je vodja mednarodne razvojne in humanitarne pomoči. V prostem času Jana zelo rada hodi v hribe, kjer se najbolj sprosti in lahko odklopi, rada pa prebere tudi kakšno dobro knjigo, obišče domače, ki ji še posebej veliko pomenijo, da kovačeva kobila ni ravno bosa, pa pomaga tudi v župnijski Karitas v domačem kraju.
Preberite še:
40 dni brez alkohola: Zakaj bi izbrali alkohol, če lahko izberemo lepše odnose?
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zgodi se pogosto. Idealen začetek dneva je zame predvsem v soboto zjutraj, ko doma najprej v miru spijem kavo. Sicer pa je je idealno, če si z ljudmi, ki me obkrožajo doma ali v službi, zjutraj izrečemo prijazno besedo, si prinesemo smeh in veselje.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Danes bo pa en lep dan, vse bo v redu. In ne pozabi, zakaj si se rodila: da drugim prinašaš veselje in ljubezen.
Preberite še:
“Ko vidiš, da bi se tvoje življenje lahko končalo, se naenkrat spet zaveš, koliko ti je podarjeno”
Preberite še:
“Živim v nepredstavljivem udobju, čeprav marsičesa nimam”
3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim pri nedeljskih mašah, za praznike ter z jutranjo molitvijo v avtu na poti do službe. Tudi z branjem prispevkov v katoliških medijih. Najbolj pa se duhovno napolnim ob terenskih obiskih v Afriki, konkretno v Ruandi in Burundiju, kjer na Slovenski karitas v sodelovanju z našimi misijonarji prek dobrodelnih akcij Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja pomagamo tamkajšnjim ljudem.
Zame so ti terenski obiski kot neke duhovne vaje. Običajno se odpravim na teren enkrat letno, da vidim, kaj vse je bilo s pomočjo Karitas in dobrote iz Slovenije (darovalcev in države) narejeno in kakšne so še potrebe najrevnejšega prebivalstva za naprej. Ob tem me duhovno bogatijo naši misijonarji s svojim zgledom vere in darovanja svojega življenja za druge. Skupaj z njimi tudi vsak dan molimo in gremo k maši, ki so v Afriki s petjem in plesom prav posebne in nihče ne gleda na uro, čeprav trajajo precej dlje kot v Sloveniji.
V Afriki mi veliko duhovnega bogastva prinesejo domačini, in sicer s svojo vero in z veseljem do življenja. Na terenu sem velikokrat ganjena predvsem ob pogovorih z družinami, ki so bile deležne pomoči iz Slovenije (prek dela in plačila zanj), ko vidim, kako jim je to spremenilo življenje na bolje, da živijo sedaj človeka vredno življenje. Ob tem čutim neizmerno veselje in hvaležnost do vseh, ki darujejo. Čutim, da nas pri vsem delu vodi Božja roka. In to je res lep občutek, ki duhovno bogati in prinaša mir v srce.
4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite ljudem in stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Med tednom mi pogosto primanjkuje časa za najbližje, več ga je ob koncu tedna. Takrat sem tudi zelo vesela, če grem lahko v hribe. Ob nedeljah redno obiščem svoje domače, še posebej sem vesela druženja z nečakoma, kar mi zelo veliko pomeni. Sicer pa tu in tam najdem čas tudi za kavo s prijatelji ali pa se vsaj potrudim, da jih pokličem in slišim, kako so …
Redno sem v navezi tudi z našimi misijonarkami, s katerimi nismo samo sodelavke, ampak tudi prijateljice.
Preberite še:
“Moje otroštvo je bilo daleč od ideala, a sem zanj neizmerno hvaležna”
5. Zaposleni ste na Slovenski karitas, večkrat ste že potovali v države tretjega sveta … Od kod to veselje do dela z ljudmi in do nudenja pomoči tistim, ki jo potrebujejo?
Verjetno mi je bilo to veselje položeno že v zibko. Že od osnovne šole, ko sem tudi začela spoznavati delo misijonarjev in prek njih razmere v revnih državah, sem čutila globoko v sebi, da bi tudi sama rada pomagala revnim otrokom v Afriki. V času študija sem delala prostovoljno z revnimi otroki v Indiji, kjer sem se prvič srečala s skrajno revščino.
Takoj po študiju me je pot pripeljala na Slovensko karitas, kjer sem dobila takšno delo, ki sem si ga od malih nog želela – ozaveščati mlade v Sloveniji o razmerah in življenju v najrevnejših državah sveta in skupaj z našimi misijonarji v Afriki in sodelavci Karitas drugje po svetu pomagati najrevnejšim, da lahko preživijo in živijo dostojnejše življenje.
Pri delu me vodi evangelij in gola človeška solidarnost, da je vsakemu človeku v stiski potrebno pomagati. Ob tem mi vedno daje veselja in zagona za nadaljnje delo to, ko na terenu vidim ob srečanjih z ljudmi, ki so deležni naše pomoči, da ima naša pomoč v Afriki ali pa tudi v državah Zahodnega Balkana, kjer pomagamo, veliko pri opolnomočenju ranljivih in brezposelnih žensk, konkretne pozitivne učinke na življenja teh ljudi.
Preberite še:
“Delam to, kar sem vedno hotela, izpolnjuje pa me družina”
6. Na potovanjih ste med drugim lahko videli, v kakšni bedi živijo ljudje. Glede na vaše izkušnje, kaj je tisto, za kar ste najbolj hvaležni, da imate tukaj v Sloveniji, in kaj imajo morda ti ljudje v državah tretjega sveta, pa tukaj pri nas pogrešate?
Ljudje v Afriki imajo predvsem veliko veselja do življenja, čeprav živijo zelo skromno in gredo pogosto lačni spat. Znajo se veseliti vsakega dne, še posebej nedelja je zanje praznik. To pravo veselje pogrešam pri nas v Sloveniji. Vedno me najbolj nagovarjajo otroci v Afriki, ki jih že malenkost, kot če jih naučiš pesmi Mi se imamo radi, zelo razveseli, še bolj pa so veseli svinčnika ali bonbona. In ta lesk v očeh, to njihovo veselje … tega se ne da opisati z besedami. Takšnega veselja v Sloveniji še nisem videla, še posebej ne, če nekomu daš le en bonbon.
V Afriki, kjer je predvsem na podeželju življenje zelo preprosto, vidim, kako malo človek potrebuje za preživetje. Pri nas v razvitih državah imamo veliko nepotrebnih stvari v življenju, ki nas samo bremenijo. Kako je lepo, ko vidiš, da se otroci na vasi skupaj igrajo, da se odrasli pogovarjajo med potjo z dela na polju in tudi zvečer, saj ob 18. uri pade noč, elektrike na vaseh ni, nimajo računalnikov, televizije …
Ko pridem domov v Slovenijo, pa sem najbolj hvaležna za tuš (kar vriskam), kajti v Afriki je večinoma le vedro vode, segrete na štedilniku, in skodelica, s katero se polivaš. No, kot ženska sem vesela tudi, da imamo higienske vložke, ki jih na podeželju v Afriki nimajo in si pomagajo s cunjami.
Hvaležna pa sem predvsem, da imam vsak dan kaj jesti, kajti v Afriki je mnogo lačnih, mnogo podhranjenih otrok kot tudi odraslih. Vedno sem pretresena, ko jih srečam, ko mi misijonarke povedo njihove zgodbe. Še posebej me ob tem žalosti misel, da se v razvitem svetu toliko hrane zavrže. Vedno prosim Boga, da bi vsi imeli kaj jesti.
Hvaležna sem tudi, da živim v državi, kjer je mir, ne pa v neprestanih konfliktih in strahu pred izgubo življenja. Za to lahko od veselja skočim do stropa vsak dan.
Preberite še:
Sabrina Zavšek: Življenje ve, kdaj te mora pretresti, da ga boš znal bolj ceniti
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ko sem šla tretjič med poletnimi počitnicami prostovoljno delat v Indijo, sem zadnjih 14 dni delala v hiši matere Terezije v Kalkuti z umirajočimi, kjer smo jih skupaj s prostovoljci z vsega sveta hranili, umivali, preoblačili. Čeprav nisem znala jezika, sem se s temi revnimi in umirajočimi razumela. To sem čutila globoko v srcu. Takrat sem spoznala mednarodni jezik, jezik Ljubezni, ko ni potrebno znati nobenih besed, pa vse veš …
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Mene vedno spravi pokonci misel na otroke v Afriki. Ko pomislim nanje, nisem več žalostna, nobeno delo ni pretežko, vem, za kaj delam.
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Rada pogledam kakšno komedijo, ki me sprosti, da misli preusmerim drugam. Še bolje pa je, če si vzamem čas za večerni sprehod, vendar si ga na žalost mnogokrat ne vzamem. Tik pred spanjem pa me umiri kratka misel iz Svetega pisma.
10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Ker nam naša narava daje čut za nežnost, pomoč sočloveku, materinsko skrb za otroke, pa naj bodo to naši otroci ali pa drugi otroci, katerih starši jim sami ne zmorejo nuditi varnosti, preživetja in dostojnega življenja.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in je vse, kar potrebujemo, nekaj spodbudnih misli, a ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
