Starši, pozor! Ali svoje otroke vzgajate v žrtve?

Pogosto se srečamo s starši, ki otroku vcepljajo občutek, da je ubogi revež. Zdi se jim, da se je otroku zgodilo nekaj hudega in da morajo to popraviti in preprečiti, da bi se mu še karkoli hudega zgodilo. Običajno takšni starši izhajajo iz lastnega pogleda in nimajo toliko v mislih otroka. Naj se otrokom zgodi kaj hudega ali ne, pomembno je, s kakšno držo jih vzgajamo za prihodnost.

1. Ne poskušajmo odstraniti vseh ovir, ki jih sreča na poti. Otrok se mora soočiti z neprijetnimi situacijami. Naj otrok sam poišče pomoč, prosi za uslugo ali ponudi opravičilo. Otrok se mora soočiti s posledicami svojih dejanj in reševati težave brez pomoči staršev. Tako bo postal trden in se bo naučil reševati svoje težave.

2. Ne pustimo se zapeljati misli: “Otroku bi rad dal, česar sam nikoli nisem mogel imeti.” Ta stavek je običajno posledica čustvenih kompleksov, ki jih vlečemo iz otroštva. Največkrat gre za materialne dobrine, ki nam jih v otroštvu niso mogli privoščiti. Pri vzgoji teh kompleksov ne smemo prenašati na otroke, ker smo drugačni in česar je nam manjkalo, otroku morda ali zelo verjetno ne bo.

3. Ne obžalujmo, če je moral prestati kaj težkega. Niso vse težke preizkušnje starševsko pretiravanje. Nekateri otroci morajo odrasti v krizi, vojni ali boleznih. Kljub temu ne smemo skušati izbrisati bolečih in slabih izkušenj s pretiravanjem v stvareh, za katere menimo, da so dobre. Namesto usmiljenja je otroku treba pomagati ozavestiti doživeto. Ponosni moramo biti na napore, boje in trud, ki ga je pri tem pokazal.

4. Ne prikrivajmo resničnosti. Film Življenje je lepo (La vita è bella) je lep in pokaže, kaj vse lahko oče stori, da sin ne bi trpel. Vendar v večini primerov to ni pravi odgovor. Če svojega otroka spoštujemo, smo mu dolžni po resnici povedati, kaj doživlja in kaj se dogaja, seveda letom primerno. Jasno je, da mu ne bomo nalagali nepotrebnega trpljenja in stvari ne bomo pretirano surovo prikazovali, vendar mu moramo pokazati, da mu zaupamo, in mu pomagati rasti v resničnosti, v kateri se je znašel.

5. Otrok naj ne bo središče vesolja. Otrok, ki misli, da se vse vrti le okrog njega, se ne bo znal srečati z drugimi in bo vedno žrtev. Najboljši protistrup za to je, da otroka naučimo misliti na druge, sočustvovati z drugimi in razumeti, da je sreča podobna vratom, ki se odpirajo navzven.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.