Nekaj informacij o ozadju ravnanj nekdanjega nuncija Carla Maria ViganòjaPapež Frančišek je včeraj končal zares napet dan. Najprej je imel v Dublinu poglobljena katehetska predavanja o družini in to pred zahtevnim občinstvom. Prej zelo katoliška Irska danes komaj prihaja k sebi zaradi nedavnih škandalov, ki so pretresli tamkajšnjo Cerkev, preveč sedečo na lovorikah nekdanjih zlatih časov in premalo pozorno na strahote sedanjosti.
Hkrati so danes zjutraj različni svetovni mediji objavili pismo nekdanjega ameriškega nuncija Carla Maria Viganòja, znanega tudi iz afere Vatileaks, v katerem na več mestih obtožuje papeža.
Ob vrnitvi iz Irske se je papež soočil z novinarji in njihovimi vprašanji v zvezi z obtožbami: “Zjutraj sem prebral Viganòjevo pismo. Iskreno vam rečem: ‘Pozorno ga preberite in si sami ustvarite mnenje. O njem ne bom rekel niti besede, ker verjamem, da dokument govori sam zase. Verjamem, da ste novinarsko dovolj podkovani in strokovno zreli, da boste znali sami izpeljati sklepe.'”
Poglejmo torej, ali imajo te obtožbe kakšno podlago oz. ali so sprejemljive
Carlo Maria Viganò, škof, ki si je želel kariero v rimski kuriji, se je odločil svetu posredovati svoj pogled na dejstva. Na 11 straneh je razčlenil položaj in sklenil, da je imel Sveti sedež vse informacije o McCarrickovih dejanjih vsaj od leta 2000 naprej, torej še od časa Janeza Pavla II., ki ga je ob koncu istega leta povišal v nadškofa v Washingtonu in ga leto zatem imenoval za kardinala. Da je vedel, da je prelat semeniščnike vabil v svojo posteljo v hiši na obali.
Viganò v dokumentu obtožuje vrsto visokih predstavnikov kurije za vse pretekle in sedanje “ukrepe”. Obtožuje nekaj kardinalov, predvsem državna sekretarja Angela Sodana in Tarcisia Bertoneja ter njuna nekdanja namestnika Leonarda Sandrija in Fernanda Filonija, ki po njegovem mnenju niso sprejeli ustreznih odločitev v primeru McCarrick.
Sodana obtožuje, da je zdravstveno stanje Janeza Pavla II. izkoristil za imenovanje McCarricka za nadškofa in nato kardinala. Vendar je bil v jubilejnem letu 2000 papež telesno sicer šibak, a duševno priseben, kar lahko potrdi dva milijona mladih katoličanov, ki so se zbrali na rimski univerzi Tor Vergata.
Poleg tega je bil kardinal Giovanni Battista Re – ki se je po Viganòjevih trditvah kot novi predstojnik kongregacije za škofe pisno uprl McCarrickovem imenovanju – papežu Wojtylu in njegovemu tajniku Stanislawu Dziwiszu zelo blizu.
Zakaj torej papežu nihče ni povedal o obtožbah kandidata za nadškofijo v Washingtonu in zakaj nihče ni preprečil njegovega imenovanja za kardinala?
Viganò trdi, da je Benedikt XVI. proti McCarricku sprejel določene ukrepe, a da so bili ti tajni, kar je nenavadno, saj naj bi Ratzinger odločitev sprejel med letoma 2009 in 2010 in je težko pojasniti, da se ne bi niti namrščil, ko bi videl, da njegova navodila niso upoštevali. Spomnimo, da je bil Benedikt XVI. na položaju do l. 2013.
Kako naj ne bi vedel, da nadškof ni ubogal? In zakaj ni ukrepal? Zakaj bi sploh ukrepal tajno, če je šlo za ukrepe, ki bi bili za Cerkev zdravilni?
Viganò pravi, da je papež Frančišek McCarricka še naprej kril, čeprav ga je prav on učinkovito in javno kaznoval s tem, da mu je odvzel mesto kardinala in ga upokojil. Kako naj si razlagamo papeževo strogost ob Viganòjevih obtožbah njegove domnevne popustljivosti?
Ob tem ne smemo pozabiti, da je v takšnih primerih tožnikova dobra vera enako pomembna kot obtožbe same.
Viganò je nazadnje govoril s papežem Frančiškom pred petimi leti. Zakaj je toliko let čakal z obtožbo?
Znano je, da mons. Viganò nikoli ni prebolel dejstva, da ni bil povišan na katero od mest v kuriji; še posebej si je želel vodstvenega položaja v Vatikanu in zaradi katerega je celo lagal Benediktu XVI., ko ga je papež imenoval za nuncija v Evropski uniji, potem ko so ovrgli obtožbe o korupciji v vodstvu Vatikana (primer Vatileaks), ki jih je sam sprožil:
Viganò se je v želji, da bi se izognil premestitvi, obrnil neposredno na papeža in kot oviro navedel, da je njegov brat hudo bolan, nezmožen izražati svojo voljo in da mora nujno ostati ob njem.
7. julija 2011 je nuncij pisal papežu Benediktu: “Skrbi me stanje mojega brata, starejšega duhovnika, ki se mu zaradi kapi nenehno – tudi duševno – slabša. Zanj osebno skrbim in zelo bi mi bilo žal, če bi moral oditi zdaj, ko vidim, da bi lahko v nekaj mesecih rešil te družinske težave.”
Postavljen na laž
V resnici so preiskave in dokazi (na primer podatki o akademski dejavnosti, najemnih pogodbah, uporabniških imenih ipd.) ter pričevanje omenjenega brata Lorenza pokazale popolnoma drugačen položaj.
Lorenzo Viganò je brez ovinkarjenja povedal, da se je njegov brat v pismu papežu zlagal, da že desetletja popolnoma samostojno živi v Chicagu in da bratu zanj nikoli ni bilo treba skrbeti, da pa je z njim januarja 2009 prekinil vse stike. “Leta 1996 sem res doživel kap, a sem bil kmalu spet samostojen in sem kljub lažji ohromitvi levega dela normalno nadaljeval življenje in se vrnil študirat v Chicago,” je pojasnil (Corriere della Sera, 16. marca 2013).
Zakaj je Viganò tako stežka zapustil Rim? Ker se daleč od kurije možnosti, da bi dobil kakšno pomembnejše mesto v njej, znatno zmanjšajo. Viganò Frančišku verjetno ni odpustil, da je moral zapustiti svoje udobno stanovanje v Vatikanu, domnevajo na TgCom24:
“Po vrnitvi iz ZDA leta 2016 se je nadškof vrnil v svoje stanovanje v Vatikanu, ki ga med svojo diplomatsko službo v tujini ni prepustil drugemu najemniku (kot bi moral), ampak mu ga je uspelo ohraniti zase […]. Pred nekaj meseci ga je Bergoglio dokončno odpustil. Ne le iz Vatikana. APSA (Administracija za upravljanje s premoženjem Apostolskega sedeža) je nekdanjemu nunciju našla novo bivališče v Via delle Erbe, kjer živijo tudi drugi upokojeni nunciji. Hkrati mu je Frančišek dal vedeti, da bi bilo bolje, če bi se vrnil na svojo izvorno župnijo v Varese.”
V družbi nasprotnikov papeža
Viganò je zato papeža prosil za odpoved, čeprav ve, da po kanonskem pravu za njeno veljavnost ne sme biti prisile. Splošen vtis je, da nesoglasja med različnimi tokovi v rimski kuriji še niso pojenjala.
Po vrnitvi v Rim se je Viganòja pogosto videlo v družbi “dvomečih” kardinalov (proti Amoris Laetitia), sodeloval je na srečanjih in konferencah skupin, ki so odkrito proti papežu Frančišku (HuffPost). Po tiskovni agenciji Ansa bi lahko za temi Viganòvimi premiki stala “dolga roka” dela ameriških škofov, ki ne sprejema trde linije, ki jo je Frančišek zavzel proti cerkvenim predstavnikom, ki so se kakorkoli umazali z zločini, kot jih Bergoglio sam imenuje (Rep).
Za zdaj se skuša nad Bergogliem izvajati pritisk, ga očrniti, enako kot se je zgodilo z Ratzingerjem, ki ga je zelo prizadel neutemeljen pretres, ki ga je sprožil Viganò. Benedikt je podobno kot Frančišek skušal prečistiti in urediti nekatere stvari v Vatikanu, a je podobno kot argentinski papež naletel na odpor.
Benediktova odločitev o odstopu je pokazala, da težave so in kdor skuša veslati proti toku, sprejema hudo odgovornost. S trenutno nevihto v izbranem trenutku – na občutljivem potovanju po zlorab polni Irski – se skuša izvajati pritisk, da bi “izmerili učinek medijskega pretresa ne le nad papežem Frančiškom, ampak tudi nad celotnim kardinalskim in škofovskim zborom, nad teologi; čez čas se bo pokazalo,” meni Alberto Melloni v časniku Repubblica.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
