Ko sediva ob kavi lučaj od cerkve v Šmarju – Sapu, ga župljani prisrčno pozdravijo, trepljajo po rami, z njim sproščeno pokramljajo. Ni težko spoznati, da so ga v 12 letih vzeli za svojega. A vselej neposredni, odločni in šaljivi Stane Kerin, ki je prej v taki ali drugačni vlogi deloval še v sedmih župnijah, zapušča svoje zdajšnje farane.
Odhaja na Madagaskar. Z misijoni in dobrodelnostjo je njegova pot sicer prepletena že več desetletij – na noge je postavil projekt Miva, vodil Škofijsko karitas Ljubljana in Misijonsko središče Slovenije. Z odhodom v misijone se Kerinu uresničuje več kot 30-letna želja.
Številna leta vašega dela so povezana z misijoni. Zdaj misijonar postajate tudi sami. Zakaj?
Samo tako, da prideš v stik z ljudmi, poznaš potrebe. Včasih si predstavljamo, da so misijoni le lačni, podhranjeni otroci in velika revščina. Tam so ljudje kot mi. Nimajo toliko kot mi, a živijo svoje življenje.
Preberite še:
Afriška zahvala za pomoč iz Slovenije: “Čutim, da imate te otroke radi!”
Pred kratkim sem prav na Madagaskarju vprašal, kdaj bo tam kolikor toliko znosno življenje, kdaj ne bo več toliko nasilja in kraj. Ogovorili so mi, da ko se ljudem ne bo več treba boriti za golo preživetje.
Ob tem se mi zdi zelo pomembno, da spoštujemo dostojanstvo teh ljudi. Tudi s pomočjo, ki jo daješ, ga lahko uničiš. Hitro dobiš občutek, da ti mora biti nekdo hvaležen in vesel, da “te ima”. Dostojanstvo ljudi je tisto, kar mora imeti človek vselej pred očmi.
Marsikdo misijonarjem oporeka, naj bi najprej pomagali Slovencem, šele nato ljudem v drugih državah in na drugih celinah. Kako odgovarjate tovrstnim skeptikom?
Če smo pravi kristjani, se moramo vselej ozirati na dogajanje okrog nas. Ne smemo se ozirati le na Slovenijo. To je zelo egoistično. Princip uboge vdove – pomagaj s tistim, kar imaš. Ves svet je majhna vas. Nesreče in nasilje vplivajo na ves svet. Pomagaš lahko z obljubami bogatih in darovi ubogih.
Nekje sem prebral misel, da so na svetu revni in drugače prizadeti. Ne zato, ker bi Bog to dopuščal. Ampak zato, da drugi to vidimo in naredimo nekaj dobrega. Zakaj bi najprej pomagali v Sloveniji? Kaj bi ljudje v Sloveniji najbolj potrebovali?
Ne večina prebivalcev Slovenije, ampak nekateri pa živijo v revščini, skoraj na robu preživetja, so kdaj lačni …
Pri nas ni nihče na robu preživetja. Drži pa, da nekateri živijo zelo težko. Pride bolezen, alkoholizem … Težko se je soočiti in spoprijeti s temi težavami. Pri nas je družba tako organizirana, da nekako že odkriva te ljudi in jim pomaga.
Poleg tega obstaja solidarnost. Včasih je bilo to še bolj izrazito, a tudi danes je prisotno. Primer sta na primer potres pred leti v Posočju ali toča v Črnomlju. Ljudje so bili takoj pripravljeni darovati. Tam (kjer delujejo misijoni, op. a.) ni te možnosti, stvari še niso tako organizirane.
Kakšen je (ne)ustrezni pogled iz Evrope na misijone?
Pomoč Evropske unije, ZDA in še katere države je bolj iskanje zaslužka kot pomoč ljudem. To ni moja misel, o tem piše Dambissa Moyo, afriška ekonomistka. V države tretjega sveta pride veliko denarja, a se nič ne premakne. Ker ni tam nikogar, ki bi bil s temi ljudmi. Ne gre toliko za nadzor porabe, ampak za to, da si tam, poslušaš ljudi in vidiš, kaj se dela.
Preberite še:
“Moramo si pomagati. Ne bomo se rešili sami, rešili se bomo skupaj”
Človeštva ne moreš spreminjati z lepimi vizijami, programi, načrti, ampak s čutom za človeka. Moraš biti z njim. Omenjena avtorica omenja, da so misijoni edini, kjer zadeva zares deluje. S promilom vsote, kar daje mednarodna pomoč, naredijo veliko več kot ta pomoč, ki gre velikokrat na zasebne račune.
Preberite še:
Kako bodo “slovenske” koze spreminjale življenja Afričanov
Vedno je v ozadju ekonomski interes. Če hočeš nekaj narediti, mora biti tvoj edini interes človek v stiski. Ni najhuje to, da se je nekomu zgodilo nekaj slabega. Huje je to, da trpljenja nihče ne opazi. To velja tudi za Slovenijo. Smo v družbi, kjer se vse bolj pojavlja samosrediščnost. To je težava Evrope.
Na odročnem predelu Madagaskarja bo Stane Kerin deloval skupaj z bratrancem Tonetom Kerinom:
Je na primer v Afriki več zavedanja skupnosti?
Velik pomen imajo plemena. Če napraviš kaj neprimernega, te izključijo iz klanske grobnice. To je najhujši udarec. Z mednarodnimi korporacijami, ki prodirajo in gledajo le na tržišče, ne pomagajo pa ljudem, prihaja tudi zahodna miselnost. Cilj niso ljudje, ampak dobiček.
Preberite še:
“Ne pozabi, zakaj si se rodila: da drugim prinašaš veselje in ljubezen”
S korporacijami verjetno prihajajo tudi kakšna nova delovna mesta.
Na žalost ne. Ampak se zgolj prodajajo stvari. Tudi pri nas ni odprtosti za življenje, ampak to pomeni tudi manj potrošnikov. Vsako leto pa želimo imeti gospodarsko rast. To ne more iti v nedogled. Zato presežke izdelkov prodajaš drugje. Malo je primerov, ko bi se nekdo potrudil in poskusil na noge postaviti lokalno gospodarstvo, da bi se življenje začelo izboljševati. Tega na žalost ni.
Koliko misijonarji stavite na kratko- in dolgoročnost? Če razširimo prispodobo, ribe bolj darujete ali jih učite loviti?
Odvisno od misijona do misijona. Večinoma je princip ta, da je treba ljudi naučiti. Evropska unija tega ni sposobna. Organizacija združenih narodov (OZN) je bila ustanovljena pred več kot 70 leti. Del nje je tudi skrb za hrano.
Preberite še:
Zidak za porušene hiše in malta za razpokane odnose
Stephen O’Brien, vodja urada za humanitarno pomoč pri OZN, je izpostavil, kako se je po 70 letih delovanja te organizacije pojavila velika lakota. Ne vedo, kako se z njo spopasti. Imajo orodja, ljudi, projekte, programe, a ne vedo, kaj gre narobe. Tu lahko misijonarji ogromno naredijo.
Seveda, ko pride suša, lakota ali kaj drugega, je treba ljudem kratkoročno pomagati, da preživijo. Dolgoročno pa morajo to nekako zaslužiti. Da raste občutek dostojanstva: da je nekdo sposoben nekaj narediti za preživetje. To je veliko težje kot priti, razdeliti pomoč in oditi. Včasih pa je gašenje požara seveda potrebno.
Kako, čisto konkretno?
Naši misijonarke in misijonarji veliko delajo na področju izobraževanja. Njihova prihodnost ni v naših vizijah. Oni morajo odkriti in videti svojo prihodnost. Ne tako, kot si mi predstavljamo. Tega so sposobni, če jih mi ne zasipamo s kvaziprojekti in kvazinačrti. Mi le spremljamo, oni pa morajo sami najti pot v prihodnost.
Predstavitev misijonarja Janeza Mesca:
Trudite se torej, da bi bili vaši projekti dolgoročno vzdržni.
“Dolgoročna vzdržnost” in “trajnostnost” sta kot izraza evropski izmišljotini. Sta v vsakem razpisu. Trajnostno bo nekaj takrat, ko bodo ljudje sami začeli nekaj delati in živeti človeka vredno življenje. Mi jim lahko pokažemo vzorec. Odločiti se morajo pa sami. Če jim nismo pomagali, da se spremenijo, nismo naredili ničesar.
Zakaj v misijone?
Zakaj ravno Madagaskar?
Tam je največ naših misijonarjev, tudi moj bratranec Tone. Zato se mi bo najlažje prilagoditi. Poleg tega sem imel dovoljenje za odhod že leta 1987. Nato je prišel projekt Miva pa vodenje Karitas, Misijonsko središče …
Do zdaj sem bil na Madagaskarju sedemkrat, a največ za nekaj mesecev. Moj edini načrt je, da živim z ljudmi v Afriki, jih poslušam in da skupaj nekaj naredimo. Moj interes ni spreminjanje sveta. Če hočeš nekaj narediti v misijonih, moraš sleči evropskega človeka.
Preberite še:
“Albanske ženske sem doživljala kot umetnice življenja”
Preberite še:
Iskrena in brez dlake na jeziku: Ne smemo si lagati, da je vse lepo in fajn
Preberite še:
“Pušica” – zbiranje denarja med sveto mašo – ima globok pomen! Spoznajte ga
