Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj še verovati v Cerkev?

SAINT PETER SQUARE GENERAL VIEW
Antoine Mekary | ALETEIA
Deli

Ali bolje rečeno, v katero Cerkev verujemo? V klub popolnih ali bolnišnico grešnikov?

Leta 1969 je takrat teolog Joseph Ratzinger v svojem delu Uvod v krščanstvo napisal kratko poglavje o Cerkvi in zapisal zelo aktualne besede:

“Kljub temu pa odkrito povejmo, kaj nam danes na tem mestu povzroča težave. Če smo iskreni, bomo priznali, da smo v skušnjavi, da bi izjavili: ‘Cerkev ni ne sveta ne katoliška.’ (…) Stoletja cerkvene zgodovine so tako polna vsakovrstnih človeških nebogljenosti, da moremo razumeti Dantejevo pošastno vizijo, v kateri je na vozu Cerkve videl sedeti babilonsko vlačugo, in da se nam zdijo razumljive strašne besede pariškega škofa Viljema iz Avernije (13. st.), ki je rekel, da mora vsakdo okamneti od groze, ko vidi, kako je Cerkvi zavladala podivjanost: ‘To ni več nevesta, ampak strahovito odurna in podivjana zverina.’

Prav tako kakor svetost se nam zdi problematična tudi katoliškost Cerkve. Gospodova suknja je raztrgana med stranke, ki se med seboj bojujejo; ena Cerkev je razkosana na mnogo cerkvá in vsaka od njih bolj ali manj intenzivno zatrjuje o sebi, da je le ona prava. In tako je danes Cerkev mnogim postala glavna ovira na poti k veri. V njej vidijo le še človeško stremljenje po oblasti, malenkostne spletke tistih, ki trdijo, da vodijo službeno krščanstvo, vendar pa se zdi, da so največja ovira pravemu duhu krščanstva.”

Jasno in glasno je izrazil prepričanje, da se teh dokazov ne da zavreči in da ta pogled ni vtisnjen le v razum, ampak tudi v prevarana srca vseh, katerih visoka pričakovanja so ranjena in zdaj trpijo strašno razočaranje. S tega izhodišča, z razkoraka med tem, kar se v veri veruje, in med tem, kar se dejansko dogaja, se Ratzinger vpraša, zakaj kljub vsemu to Cerkev še naprej ljubimo? 

Sveta Cerkev?

Ko rečemo “sveta Cerkev” ne trdimo, da so njeni člani vsi po vrsti brezmadežni svetniki. Ratzinger trdi, da se sen o brezmadežni Cerkvi pojavlja v vseh obdobjih, da pa ga ne najdemo v credu (veri) in da dejansko najhujše kritike Cerkve izhajajo iz nestvarnih sanj o brezmadežni Cerkvi.

“Svetost Cerkve obstoji v tisti moči posvetitve, ki jo Bog uveljavlja v njej kljub človeški grešnosti. Tu zadenemo na res pravo značilnost ‘Nove zaveze’, ki ne temelji več na obojestranskem vztrajanju pri pogodbi, marveč je od Boga podarjena milost, ki še naprej ostane tudi tedaj, ko se ji človek izneveri. (…) Je izraz Božje ljubezni, ki se človekovi nezmožnosti ne dá premagati, marveč je človeku kljub temu vedno znova dobra in ga ravno kot grešnika vedno znova sprejme, se obrne k njemu, ga posveti in ga ljubi.”

BENEDICT XVI
Jeffrey Bruno-Aleteia

Kakor so darovi zastonjski in niso odvisni od zaslug vernikov, je svetost, ki ostaja v Cerkvi, Kristusova in ne naša. “Toda v resnici je Gospodova svetost tista, ki tu postane navzoča in ki si po logiki paradoksalne ljubezni vedno znova izbira umazane človeške roke za posodo svoje navzočnosti.”

Paradoksalno podobo Kristusove zvestobe in človekove nezvestobe druge ob drugi Ratzinger vidi v dramatičnem liku milosti v svetu, po kateri neskončna in zastonjska Božja ljubezen postaja vidna. Bog tako včeraj kot danes še naprej seda za mizo z grešniki.

Sen o nepokvarjenem svetu

Zamisel, da se Cerkev ne peča z grehom, je plod naivnega in dualističnega razmišljanja, ki si ustvarja idealno, aristokratsko podobo in ne resnične. Ratzinger spomni, kako so se ob Kristusa spotikali njegovi sodobniki, ker ni bil ogenj, ki bi uničil grešnike, ker ni ljubosumno bdel nad čistostjo in kot sodnik ločeval pšenico od ljuljke.

“Nasprotno, Jezusova svetost se je razodevala ravno kot druženje z grešniki, ki jih je Jezus pritegoval v svojo bližino; kot druženje, ki je šlo tako daleč, da je bil Jezus sam pritegnjen v ‘greh’, da je s svojo smrtjo vzel nase prekletstvo postave, s čimer se je na njem dovršila popolna skupnost usode z izgubljenimi (…) tako je razodel, kaj je prava ‘svetost’: ne ločitev, ampak zedinjenje, ne obsodba, temveč odrešujoča ljubezen.”

Vprašanja, ki izhajajo iz takšnega pogleda, so pretresljiva in hkrati polna upanja: “Ali ni Cerkev preprosto nadaljevanje tega Božjega sestopa v človeško revščino? Ali ni Cerkev le nadaljevanje Jezusovega omizno-obednega občestva z grešniki, Jezusovega druženja s stisko greha, tako da se zdi, kakor da je Jezus naravnost propadel v grehu?

In medtem ko ljudje pričakujejo nekaj, kar bi bilo čisto ‒ ali se ne razodeva v nesveti svetosti Cerkve resnična svetost Boga, ki je ljubezen, ljubezen, ki se ne drži v plemeniti odmaknjenosti nedotakljivo čistega, temveč se meša z umazanijo sveta, da bi jo s tem premagala? Ali more biti s tega stališča svetost Cerkve kaj drugega kakor prenašanje drug drugega, kar seveda za vse prihaja od tega, da Kristus nosi nas vse?”

Prenašajte drug drugega, ker nas je on vzel na svoje rame

V čistem in jasnovidnem tonu priznava, da skoraj nezaznavna svetost Cerkve v sebi nosi nekaj tolažbe. Obupali bi pred brezmadežno svetostjo, ki bi sodila z ognjem, ne bi znala objeti človeške krhkosti in ne bi vedno ponudila odpuščanja tistemu, ki bi se v srcu pokesal. Če bi bila Cerkev skupnost popolnih, bi morali dejansko vsi izstopiti.

Kdor živi z zavestjo, da ne more živeti brez podpore drugih, se bo potrudil, da bo shajal s svojimi brati. Edina tolažba, ki jo krščanska skupnost lahko nudi, je, da prenaša bremena drugih, kakor nosi svoja.

POPE BENEDICT XVI
Vipflash I Shutterstock

Kaj je vernikom zares pomembno

Omejeni pogledi na Cerkev ne upoštevajo tega, kar sama o sebi veruje, in njenega središča, ki je Jezus Kristus. Ni ustanova, v kateri bi bila najpomembnejša stvar njena organiziranost ali politični cilji, ampak je “njeno bistvo v tolažbi besede in zakramentov, ki jih podeljuje v dobrih in slabih dneh: tisti, ki resnično verujejo, ne pripisujejo prevelikega pomena boju za reorganizacijo cerkvenih oblik. Ti ljudje živijo od tega, kar je Cerkev vedno bila. In če želimo vedeti, kaj je pravzaprav Cerkev, moramo iti k tem vernikom.

Kajti Cerkev ni najbolj tam, kjer se organizira, reformira in vlada, temveč v tistih, ki preprosto verujejo in prejemajo v Cerkvi dar vere, dar, ki v njih postane življenje. Samo kdor je ne glede na menjavanje služabnikov Cerkve in njenih oblik izkusil, kako Cerkev ljudi dviga, jim daje domovino in upanje – bolje povedano, domovino, ki je upanje: pot v večno življenje – samo kdor je to izkusil, ve, kaj je Cerkev nekoč in danes.”

Po Ratzingerju Cerkev živi iz boja med grehi njenih članov in Kristusovo svetostjo, ki jo napolnjuje. Ta boj je koristen, če ga vodi resnična in učinkovita ljubezen. Cerkev z zaprtimi vrati uničuje te, ki so v njej, misleč, da se lahko ločijo od sveta in so boljši; iluzorno je namreč verovati v “Cerkev svetih”, kajti imamo “sveto Cerkev”, ki je sveta zato, ker je Kristusova, in ne zato, ker je naša.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in po slovenskem prevodu Jožeta Urbanija (Mohorjeva 2005) priredila Jasmina Rihar.

Tags:
cerkev
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.