Aleteia

“Praktične izkušnje dela dajo otroku zdravo samozavest”

MELITA KORDEŠ DEMŠAR
URŠKA MAKOVEC | ALETEIA
Deli

Prvi šolski dan pač je pomemben dan v letu. Kako se nanj pripraviti, da bo čim manj stresen in vesel?

Poletja je konec in prvi šolski dan je že pred nami. Nekateri otroci se veselijo, drugi obupujejo, tretji komaj čakajo, da se srečajo s sošolci. Nekateri starši so skupaj s prvošolčki vznemirjeni zaradi novega izziva, ki jih čaka, drugi se že hudujejo nad ponedeljkovo gnečo na cesti in v okolici šol.

Pred vstopom v novo šolsko leto v branje ponujamo pogovor z Melito Kordeš Demšar, ki je pionirka pristopa montessori v Sloveniji ter ustanoviteljica in direktorica Montessori inštituta. Leta 2002 je ustanovila prvi vrtec montessori v Sloveniji, potem pa pomagala pri ustanavljanju še drugih zasebnih vrtcev montessori in uvajanju elementov tega pristopa tudi v javne vrtce. Je magistrica znanosti s področja antropologije in diplomirana socialna pedagoginja. Več let se je specializirala na različnih mednarodnih šolah v Evropi in ZDA s področja pedagogike montessori.

Z možem Pavlom imata tri otroke, pod njunim vodstvom pa je letos februarja v Podutiku odprl vrata nov, moderen Center montessori.

 

Je treba otroke pripraviti na prvi šolski dan oziroma na začetek šole? Včasih so starši otroke preprosto poslali v šolo, danes iz tega delamo pravi dogodek. Kako gledate na to?
Mislim, da se v družini zgodi sprememba. Predvsem starši morajo prilagoditi družinski ritem. Otroci med počitnicami pogosto nimajo prave rutine ali hodijo spat pozneje.

Zdaj bo vsem pomagalo, če bodo spat odhajali ob istem času in ob istem času vstajali. To bo za družino pomenilo večjo umirjenost zvečer in zjutraj. Hkrati bo pravočasen odhod v posteljo otroku omogočil, da bo naslednji dan lahko več odnesel od učnih situacij. Možgani bodo bolj pripravljeni na sprejemanje novih informacij.

MELITA KORDEŠ DEMŠAR
OSEBNI ARHIV

Ali ob začetku šolskega leta kakšne dolžnosti naložite tudi staršem?
Nič prav posebnega. Na splošno jim priporočamo, da z otroki berejo, da so z njimi vsak dan v naravi, na zraku. Dobro je, da zmanjšajo uporabo zaslonov, kolikor se le da. Pomembno je, da sta starša usklajena, kaj je dobro za otroka, kje bosta dosledna. Katera bodo pravila, ki bodo v družini veljala? Kaj je sprejemljivo in kaj ne, o tem se morata zakonca poenotiti. Kdaj bodo otroci vadili inštrumente? Kako bo z elektroniko?

Ker otroci rastejo, je treba družinska pravila vedno znova prevetriti glede na starost in značaj otroka. Posebej je to primerno ob začetku šolskega leta.

In še eno priporočilo damo staršem: da ima otrok v družini zadolžitev, da pomaga pri določenem vidiku družinskega življenja.

Včasih se starši z otroki in njihovimi šolskimi obveznostmi skoraj niso ukvarjali, danes so tako vpleteni, da se celo dogaja, da pošljejo odvetnika, da brani “pravice otroka”. Kako najti pravo razmerje?
Najtežje je najti pravo mero med postavljanjem mej in puščanjem svobode. Najprej si moramo kot starši odgovoriti na vprašanje, kaj je naša prva vloga, vloga roditeljev. Mi smo tisti, ki vzgajamo otroka, podpiramo njegovo osebno rast, značaj, delovne navade, ki jih socializiramo, pripravljamo na vstop v družbo in samostojno življenje.

Ena izmed nalog je tudi njihovo učenje, spremljanje njihovega kognitivnega razvoja. A to je ena izmed njih, ne sme prevzeti celotnega našega družinskega dela.

Otrok je ob tem, da hodi v šolo, tudi del skupnosti, del družine. Več kot k skupnosti prispevaš, bolj  se počutiš kot koristen član, bolj tudi ceniš delo preostalih članov. Če enkrat čistiš kopalnico, razumeš, kaj pomeni, da je kopalnica čista. Odneseš smeti, pripraviš mizo, skuhaš obrok.

Praktične izkušnje dela dajo otroku zdravo samozavest, ki temelji na realni izkušnji iz življenja. Če ve, da lahko sam pripravi večerjo za štiri osebe, je to samozavest, ki izhaja iz življenja.

Kako vemo, koliko svobode pustiti?
Toliko, kot jo zmore odgovorno živeti. Prilagajati jo moramo. Mora pa otrok nujno imeti svobodo izbire že v najzgodnejšem obdobju, ker se sicer ne bo znal sam odločati.

Ko je na primer star dve leti, mu že lahko damo na izbiro, ali bo za malico jedel pomarančo ali jabolko. Ne moremo pa odpreti omare in ga vprašati, kaj bo oblekel. To je zanj preveč. Izbiro, svobodo mu moramo zožiti.

Ko prestopi mejo spoštljivega, pa svobode več nima. Svobodo ima znotraj dobrega. Lahko izbere, kaj se bo igral na dvorišču. A ko začne loparje metati po tleh ali brcati soigralca, mu odločno postavimo mejo.

MARIA MONTESSORI
URŠKA MAKOVEC | ALETEIA

Zelo na kratko, kaj je metoda montessori? Zakaj vas je navdušila?
Morda prav zaradi stvari, ki sva jih prej naštevali. Ker imajo otroci svobodo izbire, a hkrati meje. V pristopu montessori otrok lahko izbira, kaj bo delal. In to večkrat na dan.

Vaditi dobro izbiro je zelo pomembna veščina za življenje, ker imaš v današnji družbi ogromno izbire – pri oblačenju, hrani, delu, … Ko imaš na izbiro veliko stvari, se je treba odločiti za eno ali nekaj. Odločitev je veliko notranje delo. Osebe s šibko voljo se mu skušajo izogniti, pravi Maria Montessori. Vendar je celotno življenje nenehna vaja odločitev.

Močnejši kot smo v odločitvah, manj smo odvisni od drugih. Zato v pristopu montessori že od majhnega vsak dan večkrat otroci izbirajo med dejavnostmi in krepijo svojo voljo in svoj značaj. Ne v vrtcu ne v šoli ni zanje vnaprej pripravljenega programa, animacije, samo soustvarjajo svoj dan.

Pomembno se mi zdi tudi, da je del razvoja tudi duhovni razvoj. Nepopolno je, če razvijamo le intelektualno, ali čustveno, ali telesno plat. Treba je najti načine, kako potešimo tudi duhovno lakoto otroka ali mladostnika.

Še mnogo vidikov me pritegne: starostno mešane skupine, čudoviti pripomočki, spoštljiv odnos odraslih do otroka, medsebojna prepletenost učnih vsebin.

Kako vas osebno nagovarja Maria Montessori, po kateri se imenuje ta pristop? Kljub časovni oddaljenosti njena spoznanja še danes ostajajo aktualna.
Vedno se čudim mnogim talentom, s katerimi je bila obdarjena. Imela je sposobnost videti otroka globlje kot večina nas. Ta njena intuicija, da je videla, kaj se dogaja v otroku, znala to povedati, zapisati in iz tega izpeljati način, kako delati z njim, me zelo nagovarja.

Drugi del tega pa je, da je bila sposobna iti proti vetru in vzpostavljati nekaj, česar še ni bilo. Pred njo, recimo, mize in stoli niso bili prilagojeni za otroke. Otroke je globoko spoštovala, bila njihov zagovornik. Bila je prepričana, da če bi z otroki delali najboljši odrasli v najboljših okoliščinah, da bi ti otroci potem svet spreminjali na bolje. V tem smislu je menila, da so otroci veliko upanje za nas vse.

MARIA MONTESSORI
URŠKA MAKOVEC | ALETEIA

Danes je pogosto otrok tisti, ki diktira tempo v družini. Kakšna je razlika med biti zagovornik otroka, kot ste ravno govorili, in tem, da je najpomembnejši v družini?
Otrok ne sme prevzeti vloge tistega, ki diktira tempo v družini, ker je to preveliko breme zanj. Nima življenjskih izkušenj, ki jih imamo mi. Ne more predvideti situacije. Mi moramo voditi, kazati smer, odločati o stvareh, ki so v domeni odraslega.

Na primer otrok ne more odločati o tem, koliko ur bo pred zaslonom. Lahko se z njim pogovorimo, a presoja, kaj je še zdravo zanj, je naša. Seveda bo najverjetneje nasprotoval naši odločitvi. A del starševske vloge je tudi to, da se otroci ob nas učijo iti čez meje lastnega udobja. Tako bodo odporni, pripravljeni na življenje, ne pa pomehkuženi in v breme drugim.

Kaj boste otrokom in staršem rekli v ponedeljek, na prvi šolski dan?
Mi se srečamo že v nedeljo na družinskem pikniku. Podobno kot sva se pogovarjali: kako bodo kot starši v oporo otroku pri razvoju njihovih potencialov? Naj preživijo čim več časa skupaj, naj skupaj določijo, kakšne bodo njihove odgovornosti v družini.

Raziskave kažejo, da uspešnost v življenju ni odvisna od tega, koliko obšolskih dejavnosti je imel posameznik v otroštvu, ampak vsi uspešni ljudje so imeli skupno to, da so imeli v družini obveznosti, dežurstva, s katerimi so prispevali svoj del k skupnosti.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.