Ko zvečer končno zaspijo in dobimo svojih pet minut za umiritev in refleksijo, pa se zavemo, da pravzaprav čez dan nismo otroku sporočali tistega, kar bi mu radi ali morali sporočiti. Če je otrok v družini več in so med njimi določene starostne in zrelostne razlike, postane komunikacija včasih še težja. Katera so načela pozitivne komunikacije z otroki, ki nam bodo pomagala k boljšemu odnosu z njimi?
Preberite še:
9 izjav, ki jih modri ljudje v svojih pogovorih ne uporabljajo
1. Hoja na goro
Najprej se moramo zavedati, da nad našimi otroki nismo na noben način superiorni. Psiholog in predavatelj dr. Paul Jenkins to ponazori s hojo na goro. Kot starši “planinarimo” na tem svetu dlje časa od naših otrok, zato imamo več življenjskih izkušenj, več zmožnosti predvidevanja, sklepanja in vidimo dlje naprej. Paul Jenkis pravi temu, da smo na poti do vrha gore nekoliko višje, imamo malce boljši “razgled”.
Naš otrok ima manj izkušenj, a to ne pomeni, da je od nas slabši, manj pameten ali v kakršnemkoli smislu manj vreden od nas. Njegova “razgledna točka” je preprosto nekoliko nižja od naše. Seveda je naloga staršev, da otroka na njegovi poti na vrh gore spodbujamo, usmerjamo in vodimo, vendar skozi oči tega, da tudi njemu privoščimo čim boljši “razgled” že med potjo.
2. Pri komunikaciji upoštevajmo otrokovo starost in stopnjo zrelosti
Med komunikacijo z otrokom moramo imeti v mislih njegovo starost in stopnjo razvoja. Preprosto povedano ‒ z dvoletnikom se pogovarjamo drugače kot z osemletnikom ter z njim spet drugače kot s trinajstletnikom. Malčki niso sposobni razumeti zapletenih stavkov in besed, se pa že zelo dobro zavedajo, kdaj je kakšno dejanje pravilno in kdaj ravno nasprotno.
Nekoliko starejšemu otroku že lahko razložimo, kakšne posledice imajo določena njegova dejanja in ga povprašamo o čustvih, ki so na npr. vodila v določeno reakcijo. S starejšimi otroki in najstniki pa lahko komuniciramo tako, da upoštevamo njihovo starost, jim razložimo njihovo odgovornost pri določenem ravnanju ali dejanju ter jih tudi seznanimo s posledicami, ki jih bodo prinesle njihove odločitve.
Preberite še:
4 vprašanja, da boste izvedeli, kaj se z vašim otrokom resnično dogaja
3. 3 x M = Miren glas, Miren obraz, Mirno telo
Čeprav je teorija lažja od prakse, se moramo zavedati, da tudi v trenutkih spora in vroče krvi dosežemo dosti več, če nam uspe ohraniti mirno kri. Prizadevajmo si za miren obraz, miren glas in mirno telo, čeprav je bilo otrokovo obnašanje morda neustrezno. Mirnost otroku daje občutek varnosti in ga – po principu ogledala – vabi, da se tudi sam umiri. Miren obraz, miren glas in mirno telo pa otroka namesto v boj vabijo k sodelovanju z nami.
Preberite še:
Ste se že zjutraj znesli nad otrokom? Kako to popraviti?
4. Otroku se fizično približajmo in ga glejmo v oči
K dobri komunikaciji z otroki spadata tudi očesni stik in telesna bližina. Morda se sliši samoumevno, a kolikokrat imamo v resnici v rokah telefon in gledamo nanj, medtem pa otrokom od daleč nekaj govorimo? Težko pričakujemo, da nas bodo vzeli resno, saj konec koncev nismo čisto pri stvari, kajne?
Ko bi radi otroku nekaj pomembnega povedali, se mu približajmo, če je še majhen, sklonimo se, da bomo v njegovi višini. Potem mu to povejmo in ga medtem glejmo v oči. Tudi če najstnik želi očesni stik umakniti, se velja potruditi, saj bo ta deloval kot pečat na dogovor, ki smo ga sklenili z najstnikom.
5. Poslušajmo
Ne nazadnje se moramo verjetno tudi starši večkrat spomniti na to, da je dobro več poslušati. Pogosto smo v skušnjavi, da bi samo govorili, a tudi otroci morajo dobiti priložnost, da se lahko izrazijo skozi besede. Včasih so nekatera čustva zanje tako intenzivna, da jih niti ne zmorejo ubesediti ali najti pravega izraza. Takrat si vzemimo nekoliko več časa in resnično prisluhnimo. Če bomo otrokom dopustili možnost izražanja in dobre komunikacije z nami, se bomo na ta način verjetno izognili nekaterim njihovim večjim in hujšim krikom po pozornosti.
Preberite še:
Kako otroku na prijazen način reči ne
Preberite še:
Nasveti za boljšo komunikacijo z najstnikom
Preberite še:
Lažni profil, da lahko sledimo otroku na družabnih omrežjih?
