Aleteia

Krščanstvo (ne) odrešuje?

JEZUS POŁAMANY
Shutterstock
Deli

"Rešitev problema je odvisna od nas"

Zdi se mi, da krščanstvo na nekaterih celinah (recimo Južna Amerika ali Afrika) v resnici prinaša odrešenje in spreminja družbene razmere na bolje, v Evropi pa se velikokrat zdi, kot da je ravno krščanstvo tisto, ki zatira, vsaj tak vtis imam, ko poslušam različne aktiviste (recimo za pravice migrantov ali za pravice istospolnih). Zakaj je tako?

Barbara

Ne bom se spuščal v razglabljanje, ali in v kateri meri imajo omenjeni aktivisti prav. Zdi pa se mi prav, da te argumente vzamemo resno.

Morda je najlaže, če se ustavimo ob priliki iz Lukovega evangelija o usmiljenem očetu, ki ima dva sinova. Mlajši v začetku želi uživati življenje, ob tem pa zapravi vso dediščino in spozna, da se je zmotil. Evangelist Luka pravi, da je “šel vase” (Lk 15,17), se zamislil in se nato sklenil vrniti k očetu.

To mu omogoči, da očeta spozna kot usmiljenega in ljubečega. V tem pogledu se kljub obdobju odtujitve od očeta skrajno razlikuje od starejšega. Ta sicer vedno ostane zvest očetu, vendar je njegova zvestoba povezana z občutkom dolžnosti. Iz odziva ob vrnitvi mlajšega brata zaslutimo, da nikoli ni prepoznal očeta kot nekoga, ki je v prvi vrsti ljubezen.

Kristjani smo v odnosu do Boga, posledično pa tudi do bratov in sester, sposobni ravnati kot eden ali drugi sin. Po eni strani se lahko, vsaj občasno, prepoznamo kot ljudje, ki smo se od Boga oddaljili in se mu vedno znova želimo približati in biti z njim, saj nas usmiljeno in potrpežljivo sprejema. Ko smo izkusili to Božjo brezpogojno ljubezen in usmiljenje do nas, je laže upoštevati Jezusovo naročilo: “Pojdi in ti delaj prav tako” (Lk 10, 37).

Po drugi strani lahko hitro zdrsnemo v skušnjavo starejšega brata, ki nas prepričuje, da smo zaradi svojega truda pri obiskovanju maš, pri molitvi, poštenem življenju in spoštovanju zapovedi postali boljši in več vredni kot ljudje okrog nas. Tako si torej lahko jemljemo pravico in pri drugih ne sodimo samo njihovih dejanj, temveč tudi njih same. In če sodimo, hitro tudi obsodimo, od tam naprej pa ni več daleč do problema, ki ga omenjaš v vprašanju.

Pri tem je slabo to, da bo skušnjava starejšega sina vedno obstajala, vendar je dobro to, da vemo, kako se ji moremo upreti in da je rešitev problema odvisna od nas.

Tags:
vera
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.