Aleteia

Leteči očka: med Guinnessovim rekordom in molitvijo

TOMAZ KRANJEC
KATJA POKORN
Deli

Računalničar, gimnastičar, trener, kontrabasist, predvsem pa mož in oče. Vse to je Tomaž Kranjec

Pobližje spoznajte Tomaža Kranjca, ki je Guinnessov rekorder. Pred kratkim je namreč postal avtor najdaljšega zabijanja (v koš) s trampolina. Poletel je kar 10 metrov in 16 centimetrov. Tomaž je sicer računalničar, ki igra kontrabas, dela kot trener v trampolin parku in je pomemben član svetovno znane skupine Dunking Devils. Z gimnastiko se ukvarja že od otroških dni.

V športni dvorani je spoznal tudi ženo Urško, s katero imata leto in pol starega sina Gašperja. Družina jima pomeni ogromno, za še trdnejšo postavitev zidakov odnosa obiskujeta zakonsko skupino. Družino pa med drugim povezujejo tudi redna večerna molitev in obiski maše.

Skok za Guinnessovo knjigo rekordov, ki sta ga skupaj napadala Tomaž in Matevž Pogačar:

Koliko strahu, treme, adrenalina občutite ob svojih akrobacijah?
Stvar seveda ni preprosta. A večkrat se gledalcu zdi bolj nevarno, kot dejansko je za nas po toliko letih treningov. Nekateri pravijo, da delamo adrenalinske stvari … Adrenalina ne sme biti. Takoj ko pride adrenalin, začneš delati neumnosti.

Če te je strah, boš naredil premalo, če pa si pod adrenalinom, pa preveč. To pa ni dobro. Treba je biti popolnoma osredotočen in premisliti čisto vse, kar gre lahko narobe. Biti moraš pripravljen rešiti se iz kateregakoli položaja ali pa zagotoviti, da do njega ne more priti.

TOMAZ KRANJEC
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Ko pri neki prvini narediš ponovitev za tromestne številke in več, do potankosti veš, kdaj je na primer treba narediti dvojni salto z obratom in pol ob skoku s 15 metrov nad vodo. Ko greš na večje podvige, si adrenalina ne moreš privoščiti. Pred tem pa narediš število ponovitev, ki se bliža tisočim.

Že vse življenje se pripravljam na to, da lahko delam stvari bolje kot včeraj in napredujem.

Koliko je v vas zakoreninjene zavesti o morebitnih poškodbah?
Veš, da se poškodba lahko zgodi. Po njej se ne smeš preobremeniti, ker se lahko hitro ponovi. To velja za vse športe. Času je treba dati čas in delati tudi preventivno. Zavedaš se, da nisi nezlomljiv. Stvari delaš v mejah, ki so zate normalne. Nekaterim pa se zdi to nadčloveško.

So se vaše meje izvajanja akrobacij spremenile, odkar ste postali oče?
Zdaj moram biti dober zgled. “Mali” hitro napreduje, je zelo fizično sposoben. Že v porodnišnici se je dal na komolce in dvignil glavo. Očitno je nekaj v genih. (nasmešek)

Zavedaš se, da te nekdo potrebuje, hkrati pa se sprašuješ, ali je res to vzrok, da boš popolnoma spremenil življenje. Boš potem srečen? Če bi nehal skakati in se ukvarjati s športom, ne bi bil tako srečen kot zdaj. Nekaj bi mi manjkalo. To bi rad tudi predal naprej otroku ali otrokom. Zakaj bi moral spreminjati sebe, če lahko daš naprej, kar imaš in znaš?

Z leti se je izmojstril tudi kot snemalec. Pri tem projektu je sodeloval v akrobacijah in s kamero:

Grajenje odnosa vama z ženo pomeni veliko.
Zavedava se, da če midva ne bova v redu, nič ne bo v redu. Če bi se doma kregala, bi trpelo tudi delo v službi. Otrok napetost takoj začuti, že če je le eden malo slabe volje. Ko smo bili pred kratkim na dopustu, je bilo kot v pravljici. Nič ni bilo narobe, Gašperja pa smo “spravili” iz plenic, še preden je dopolnil leto in pol.  Vseeno nama je, ali pereva plenice ali hlače. Ob tem pa že sam pove, da mora na kahlico.

Kako sta zaokrožila po zakonskih skupinah?
Sodelovala sva že na treh zakonskih skupinah. V prvi nisva prav dobro razumela, za kaj gre, saj je nosila ime Midva. Menila sva, da gre za mlade pare, a tam so bili zakonci, ki so imeli otroke stare toliko kot midva. (smeh) Lepo so naju sprejeli, a naše težave so se zelo razlikovale. V drugi sva imela lepa srečanja, nato je prišlo do logističnih zapletov in sva bila včasih le dva para. Zdaj sodelujeva v Štepanji vasi. Simpatična skupina. Predelujemo gradivo, izmenjujemo si izkušnje, pari smo stari približno enako, s seboj pa vzameva tudi sina.

TOMAZ KRANJEC
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Že kar precej oguljena je beseda kompromis v kontekstu partnerskih zakonskih odnosov. Vi imate na to poseben pogled. Zakaj?
Pravijo, da so v odnosu kompromisi. Ne strinjam se. V kompromisu partnerja drug drugega tlačita dol. V odnosu pa gre za prilagajanje in sprejemanje. Nekaj svojega daš stran, da boš lažje shajal z nekom. Tega ne narediš, ker ti jo to rekel zakonec, ampak ker si se sam tako odločil.

Pri mladih velikokrat težave izvirajo iz tega, da se z njimi doma zelo malo ukvarjajo, prihajajo iz razbitih družin, ali pa starši opravljajo le “taksi” službo za otroke. Če družina ni osnovna celica izvajanja vzgoje, se pozna. Pozneje v instituciji se otrok ne pusti oblikovati, ker tega ni navajen.

Molite tudi pred nastopi?
To ne, a oba z ženo prihajava iz tradicionalno vernih družin. Navado imamo, da doma zmolimo pred spanjem, blagoslavljamo dom, redno hodimo k maši. Če je le mogoče, vsi skupaj. Včasih gremo kam drugam, za veliko noč pa na Dolenjsko, kjer je doma žena.

Tudi pri teh (molitvenih, op. a.) zadevah je treba biti vesten, včasih pozabiš ali se ti malo ne ljubi. Vse stvari, ki jih želiš vzdrževati, je treba graditi. Vsakokrat znova se je treba odločiti. Stalnost pomeni pomemben temelj. Posledice pa so vedno pozitivne. Pri vseh stvareh, tudi na primer šolskih, je lažje, če otroka delno uvajamo že v družini. Šola je le še nadgradnja.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.