Med sveto mašo, ki ji je sledila procesija, smo stali pred cerkvijo, saj v njej ni bilo prostora za vse. Vroče je bilo. Nekaj deklic v prvoobhajilnih oblekicah je našlo zavetje pred sončnimi žarki v senci, ki jo je ustvarilo košato drevo, ki raste nekaj metrov od cerkve. Nenadoma se je z drugega konca cerkvenega dvorišča s hitrim korakom začela bližati ženska. Še preden se je uspela ustaviti, je začela glasno ukazovati: “Takoj vstani, skleni roke in mirno stoj! Pri prvem svetem obhajilu si bila: moli!”
Preberite še:
Česa se naši otroci učijo, ko nas vidijo jokati?
Otrok ni lastnina
Morda starši v takšni situaciji želijo svojemu otroku posredovati vero in mu pomagati. Dobro, a danes ne bomo govorili o tem. Poglejmo drugo možnost: mama se je tako odzvala, ker se boji, kaj bodo zaradi obnašanja hčerke o njej menili drugi.
Treba je paziti, kako govorimo o ljudeh, ki so nam blizu. Ko rečem “imam otroka” (moža, ženo), nevede povem, da osebo posedujem. To lahko rečemo z veliko hvaležnostjo, da v življenju res toliko “imamo”. Po drugi strani pa se v besedi imeti skriva nevarnost, da nekoga popredmetimo. Zato je bolje reči: “Sem mama,” ali “Sem oče.” Na tak način se izognemo iluziji, v kateri si nekoga lastimo.
Otrok ni del našega organizma in ni naš piarovec. Ko otroke dojemamo kot svoje poslovne vizitke, ki nas morajo oglaševati in predstavljati svetu, kako dobro nam gre v življenju, jim delamo veliko krivico. Popackal si je hlače? Joj, zdaj bodo res vsi menili, da pri nas ne peremo! Pozabila si plačati za šolo v naravi?! Učitelji bodo mnenja, da nas briga zate ali pa da nam je škoda denarja …
Preberite še:
“Pri otrocih želimo le odličnost. Prepoznati jih moramo v njihovi nemoči”
Preberite še:
Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi
Otroci in starši – ločene osebe
Pošten odnos do otroka se kaže najprej v tem, da jim dovolimo, da so osebe, ki niso eno z nami. In da jim priznamo pravico, da so pač otroci. Ne mini odrasli, ki zjutraj vstajajo s ciljem, da se ne bi umazali in zmotili.
Pogosto se za tem, da starši otroka postavljajo za varuha svoje podobe, skriva perfekcionizem, ki se lahko pojavlja tudi na drugih področjih njegovega življenja. V življenju se mu je zgodilo nekaj, da mora zdaj povsod imeti stoodstoten uspeh in da se ne sme nikoli zmotiti.
Perfekcionizem, ki se razbohoti iz pomanjkanja sprejemanja sebe in svoje zgodovine, povzroči, da smo nenehno na odru. Tako dobro moram izpasti, pomisliti moram na vsako malenkost … Da bi le iz situacije izšel zadovoljen sam s seboj in naredil dober vtis! Vseeno, koliko me bo to stalo ali koliko bo to stalo moje bližnje.
Preberite še:
5 načel pozitivne komunikacije z vašim otrokom
Se sramuješ svojega otroka?
Ko začutiš, da je otrok naredil nekaj, kar te je spravilo v zadrego ali v tebi zbudilo čustvo sramu, se je dobro vprašati o odnosu do sebe, o občutku svoje lastne vrednosti. Zakaj bi morali drugi dobro misliti o meni? Zakaj ni dovolj, da sama o sebi mislim dobro in da sem zvesta svojim vrednotam? Zakaj so moje življenje, ljudje, ki so mi blizu, in moje izbire vredne manj od mnenja popolnih neznancev, ki poznajo samo delček moje resničnosti in o meni in moji družini ne vedo pravzaprav nič?
Otrok, ki se mu nenehno vbija v glavo, da je najpomembnejše to, kar o nas rečejo drugi (in če bodo rekli nekaj slabega, se bo mamica od vsega razočaranja pogreznila v zemljo), se uči, da je od iskrenosti pomembnejše, da naredi dober vtis. Da je svet vtisov in mnenj pomembnejši od resničnosti odnosov.
Za vse življenje
Žal lahko ta patološki sram, ki ga doživi oče ali mama, če otrok umaže svojo oblekico, in kriči sredi cerkve ali trgovine, s sinom ali hčerko ostane za vse življenje. Sram in občutek krivde, da sem vedno razočaral svoje starše in da so se me sramovali.
Kakor je nesmiselno izgubljati energijo z razmišljanjem, kaj bodo o nas povedali drugi, je še slabše, če s tem obremenimo svoje otroke. Boljše je otroke naučiti: če nekdo slabo misli o meni, je to njegov problem. In otrok ne bo ostal brez moje ljubezni, ko se umaže (ker je otrok in ker se na otroke madeži kar sami lepijo!), ko naredi napako ali ima drugačno zamisel od mene.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
Preberite še:
Zakaj otrokom ne smemo preveč olajšati življenja?
Preberite še:
“Starši mislijo, da bo otrok srečen, če bo dovolj pridno delal za šolo”
Preberite še:
“Praktične izkušnje dela dajo otroku zdravo samozavest”
