Ko smo se med letošnjimi počitnicami z družino potepali po Italiji, sem z občudovanjem zrla v veličastne cerkve in katedrale. Kakšni detajli, kakšna gradnja, kako veličastno se dvigajo visoke kupole in zvoniki, kako živobarvne so freske ter pozlate na oltarjih in obokih, s kakšno natančnostjo izklesani drobni delci marmornih reliefov …
Preberite še:
Ali lahko obstaja dober zakon brez ljubezni?
Ure, leta, desetletja za večnost
Koliko ur, tednov, mesecev, let in desetletij so nastajale te umetnine, sem premišljevala. Kako so se dolga leta v potu trudili zanje številni zidarji, umetniki, obrtniki. Verjamem, da v večini faz gradnje niso vedeli, kakšen bo naslednji korak, da je bilo njihovo delo težaško, zamudno, prašno. V mislih pa so imeli končni rezultat – veličastni Božji hram, ki se bo dvigal v nebo in oznanjal Boga samega. Njihovo delo ni bilo zaman.
Mar ni tudi zakonski odnos v marsičem podoben gradnji katedrale? Nisva tudi midva, nista vsaka zakonca dva zidarja, ki se trudita pod Božjim obokom nekaj lepega in velikega ustvariti? Začela sta skromno, a postavila sta trdne temelje. Nekateri koraki so lahki, drugi težji. Včasih se zdi delo skoraj zaman, ko pot kaplja z obrazov in se prah s kakšnega kamna, ki se odkruši in pade na tla, usuje na obraz.
A vendar morava imeti pred očmi to, da je zakrament zakona nekaj tako velikega in večnega kot katedrala. Sestavljen je iz številnih detajlov, gradnja pa traja celo življenje. Ta duhovna katedrala je delo, ki ga gradiva brez prestanka, vsak dan, kamen za kamnom. Gradiva ga skupaj. Sproti pa občudujeva, kako nastaja nekaj lepega, kar nama in drugim pričuje o Božji veličini …
Preberite še:
Razmerje 80 : 20 deluje. Tudi v zakonu
Ali najin zakon postavljava na pr(a)vo mesto?
Nič čudnega, da številni teologi poudarjajo, da je zakonski odnos absolutni temelj družine. V današnjih časih pa smo marsikdaj na prvo mesto postavili otroke. Njihove potrebe, pravice, o dolžnostih govorimo že malo manj. Vse se vrti okoli njih, vse jim je prilagojeno. V nevarnosti smo, da pozabimo na zakonski odnos in na njegovo mesto postavimo le ali najprej otroke.
Otroci, ki so seveda Božji dar, pa vendar niso najpomembnejši oziroma vsaj ne prvo določilo družine. O tem sem pred kakšnim mesecem brala tudi razmišljanje p. Marka Rupnika v prilogi Naša družina, s katerim sem se globoko strinjala. Zakonski odnos je tisto presežno, kar je temelj družine, in nanj je treba zidati.
Zakonca v končni fazi nista tukaj le za rojevanje otrok, ampak sta dana drug drugemu od Boga in z njim ustvarjata nekaj, kar je za večnost. Zato morata biti v zakonu in družini zakonca drug drugemu prva.
Preberite še:
Znanost pravi: Prepiri s sozakoncem lahko vodijo v bolezni
Preberite še:
4 obredi, brez katerih v zakonu ne gre
Zavetje, ne bojno polje
V luči te podaritve in pravilnega vrednotenja bo na pravem mestu tudi vse drugo. Otroke zavest, da sta njihova starša trdna zaveza, da med njima vladata ljubezen in spoštovanje, globoko pomirja in jim daje občutek varnosti. To je tisto ognjišče, dom, ki si ga želijo. V tej gotovosti potem najdejo prostor tudi sami, v njej se lahko varno razvijajo in izražajo, saj temelj – ljubezen njihovega očeta in mame – ni ogrožen.
Če bova za zakon redno skrbela in ga lepo “vzdrževala”, potem bodo otroci, ko bo čas za to, lažje odleteli iz gnezda, pri tem pa midva ne bova zazevala kot dva tujca v praznini.
S to zavestjo bi morali zakonci bolj odločno in bolj marljivo pristopati h gradnji svoje katedrale – zakona. Če bo najin odnos na pravem mestu, bo tudi vse drugo na pravem mestu. Splača se vložiti številne ure, dneve, tedne, mesece in leta vanj. Naj bo v prvi vrsti varno zavetje in ne bojno polje. Potem bo najin zakon za nas kraj, kamor se bova midva in otroci, utrujeni od zunanjega sveta in naporov, radi vračali.
Preberite še:
Kako je odvetnik z le štirimi vprašanji rešil zakonca pred ločitvijo
Preberite še:
2 skrivni orožji, ki lahko prenovita vaš zakon
Preberite še:
Musliman, ki je bil nekoč ministrant, o srečnem zakonu s katoličanko
