Aleteia

Ali otroke preveč zavijamo v vato?

CHILD
By Yuliia V | Shutterstock
Deli

Ali ste tudi vi "helikopter"?

“Pazi, da se ne boš urezal!” “Pazi, da ne boš padla!” “Pridem pote, da se ti na poti iz šole kaj ne zgodi!” “Se bom že jaz pogovorila s sošolcem, da te ne bo več nadlegoval!” “Pusti kozarec, da se ne poliješ!” “Vrni lopatko prijateljici, da ne bo jokala!”

Verjetno se vsi starši srečujemo z izzivi, kako otrokom postaviti meje, jih pri tem naučiti, da morajo paziti nase, a hkrati ne bedeti nad slehernim njihovim gibom. Že nekaj let se govori o izrazu “helikoptersko starševstvo”.

“Helikoptersko starševstvo, ki so ga znanstveniki opazili v raziskavi, se je kazalo kot neprenehno vodenje otroka tako, da so mu starši govorili, s čim in s kom naj se igra, kako naj se igra, kako pospraviti za seboj po končani igri; pri tem so bili prestrogi in prezahtevni. Otroci so se odzvali na različne načine. Nekateri so se upirali, drugi so bili apatični ali so kazali znake vznemirjenosti,” piše ameriško združenje psihologov.

Raziskovalci so nato poučili te starše, ki so v osnovi dobronamerni, o pomenu podpiranja otrokove samostojnosti s tem, da se otroci sami spopadejo s čustvenimi izzivi. Raziskava je namreč pokazala, da se otroci s helikopterskimi starši težje spopadajo z izzivi odraščanja, še zlasti v (pogosto) zapletenem okolju šole in vzgojnoizobraževalnih ustanov.

Bedenje nad otroki se kaže ne le v tem, da se starši pretirano vmešavajo v vzgojno delo vzgojiteljev in učiteljev v vrtcih ter šolah, temveč tudi pri vmešavanju v otroško igro, na primer na toboganu, v peskovniku, med sorojenci doma in tako dalje.

Zaščitništvo se v sodobni vzgoji stopnjuje

V resnici obstaja velikanska razlika med načinom, kako so bile vzgojene generacije naših staršev in nato generacije današnjih staršev, in tem, kako vzgajamo v tej dobi svoje otroke. Stopnja zaščitništva se vsekakor veča oziroma stopnjuje. Težava nastane, ko otroka želimo tako zelo zaščititi pred vsakršno slabo izkušnjo, stresom ali travmo, da mu s tem pravzaprav škodimo.

Izzivi in tudi negativne izkušnje so za otrokovo zorenje nepogrešljivi

Seveda vsak oče ali mati svojemu otroku želi le najboljše in tudi helikoptersko starševstvo izhaja iz ljubezni in skrbnosti. A strokovnjaki pravijo, da je za otrokovo učenje in zorenje v zrelo osebnost zelo pomembno, da se sreča tudi z izzivi.

Tako naloga staršev ni, da bi ga pred izzivi obvarovali, temveč da ga naučimo, kako se z njimi spopasti. Izzivi se z odraščanjem vendarle večajo in vsi odrasli vemo, da jih je v odrasli dobi še bistveno več; verjetno pa si starši pri vzgoji otrok prizadevamo, da bi jih kar najbolje opremili za njihovo odraslost. Občutek, da se zna z določeno mero neugodja, bolečih občutkov in izzivov otrok spopasti in jih nazadnje tudi učinkovito premagati, pa mu daje dragocen občutek lastne vrednosti.

S pretiranim zaščitništvom iz otroka delamo razvajenca

Včasih za kakšnega otroka slišimo ali pravimo, da je razvajen, a ta izraz večinoma pojmujemo napačno. Razvajenost ni v tem, da bi otroka imeli preveč radi, ali v tem, da dobi vse, kar si želi in kadar si želi (je pa tudi to ena izmed težav vzgoje).

Psiholog in predavatelj Bogdan Žorž v svoji knjigi Razvajenost, rak sodobne vzgoje pravi takole: “Razvajanje ni v tem, da bi imeli otroka preveč radi, marveč v tem, da ga s tem prikrajšamo za pomembne izkušnje, brez katerih bo v življenju težko shajal.” Torej ga prav s helikopterstvom oziroma s pretiranim zavijanjem v vato lahko prikrajšamo za pomembne izkušnje, kar ga bo pravzaprav naredilo nesposobnega za spopadanje z izzivi odraščanja in odraslosti.

Šele ko se otrok ureže, se bo naučil, kako naslednjič pri lupljenju jabolka držati nož

In kaj to pomeni v praksi? Če se starši pretirano bojimo, da bi se otroku karkoli zgodilo, sploh nima izkušnje tega, kako je, če pade, se udari, če je žalosten ali občuti kakšno drugo boleče čustvo. V resnici pa so otroci pri večini starosti sposobni mnogo več, kot to mislimo starši. Že lupljenje jabolka je na primer dejavnost, ki jo s previdnostjo in seveda v prisotnosti odraslega obvlada nekajletni otrok.

Seveda se pri tem lahko tudi malenkost ureže, a se ob tem tudi precej nauči. Na primer, da to, da se malo ureže, še ne pomeni konca sveta. Nadalje se nauči, da je ranico dobro poviti z obližem. Ter seveda tega, zaradi katere kretnje se je urezal, da je drugič ne bo ponovil.

Tudi pri bolj zapletenih položajih, ki zahtevajo od otroka več čustvene vpletenosti, na primer odnosi s sovrstniki, moramo otroku zaupati, da se bo sposoben z razmerami sam spopasti, in mu pomagati, da lahko ob tem negativna čustva varno in na primeren način izrazi. Preprosto povedano, pri vzgoji je pogosto najboljša šola prav “metoda lastne kože”, zato je ne smemo zadušiti s predebelo plastjo vate.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.