Neki vikend sem imela privilegij sovoditi duhovne vaje za mlade s skupnostjo Družina in življenje. Skupaj s salezijanskim duhovnikom Petrom Pučnikom sva pripravila program in sklenila, da se jim dava na razpolago.
Preberite še:
Generacija Z ‒ poznate značilnosti mladih, rojenih med letoma 1995 in 2010?
Prisluhniti mladim in oblikovati do njih prijazen program
V sobotnem dopoldnevu sem opazila mladega fanta, ki je ob mojih besedah zavil z očmi in se zazrl v svoj telefon. Nekaj mi ni dalo miru, zato sem med odmorom pristopila do njega in ga povprašala, kakšno se mu zdi to naše druženje do sedaj.
Najprej mi je vljudno odgovoril, da je fajn in čisto okej. Jaz pa nisem bila povsem prepričana o iskrenosti tega odgovora. Ko sem ga še enkrat malo drugače povprašala, se je iz njega kar vsul plaz besed, da se mu to zdi itak brezveze, da samo pridigamo in da tukaj ni nič zanj. Da sploh nismo realni, da svet ni tak in da bi šel on kar domov, pa mu starši ne dovolijo.
Presenečena nad njegovo iskrenostjo sem mu obljubila, da se bova s Petrom potrudila, da njegov vtis do večera popraviva.
Preberite še:
Molitev k sveti Moniki: Pomagaj mojemu sinu, da se vrne h Kristusu!
Sprejmi izziv in naredi korak, čeprav nisi popolnoma prepričan
Tega nisem naredila še nikoli. Vsakokrat, ko sem pomagala voditi različne duhovne odmike ali izobraževanja za animatorje ali pripravljali programe za mlade, smo se vedno držali urnikov in zastavljenega programa. Vedno smo morali predelati snov. Tokrat pa sva s Petrom sklenila nekaj zame precej novega. Pozabila sva na urnik in program in celo popoldne namenila pogovoru.
Pripravljeno sem imela predavanje o Jezusu in od vsega tistega, kar bi morala povedati, sem povedala točno en stavek. Da je bil Jezus edina oseba v vsej zgodovini, ki mu je uspelo razdeliti zgodovino na dva dela, saj čas štejemo pred Kristusom in po njem.
Potem pa sem jim dala možnost, da spregovorijo oni. V prijetni toploti jesenskega sonca smo sedeli v krogu in čisto zares ugotavljali, zakaj so določena dejanja grehi, zakaj sploh hoditi k spovedi. Od prakticiranja joge, do političnih kritik katoliškega šolstva, do spolnosti, samopoškodovanja, samomora in prakticiranja različnih newagerskih praks.
Dotaknili smo se tako različnih tem, da sem bila še sama presenečena, kako to, da imava s Petrom kar dobre odgovore na njihova zahtevna vprašanja, čeprav nekako niso bila na seznamu. Danes to vem. Nisva odgovarjala midva.
Preberite še:
Da katoličan verjame v Boga, je jasno. Pa mora verjeti tudi v Cerkev?
Med nami je bil tisti Duh, ki veje, kjer hoče!
Spoznala sem, da je treba mladim omogočiti varen prostor, kjer lahko izrazijo svoje dvome, svoje strahove in želje. Kjer so sprejeti takšni, kot so, brez obsojanja in brez pridiganja. Samo z zgledom jim lahko posredujemo pristne vrednote. Kot se je Peter lepo izrazil, jim v življenju nič ne bo koristilo, če bodo znali vseh 120 vprašanj pri birmi, če ne bodo znali odgovoriti, kdo je Jezus Kristus zanje osebno.
Izpolnjevati Božjo voljo pomeni dati Bogu priložnost, da iz mene potegne tisto najboljše
Vem, da bodo ti mladi, ki so tako iskreno spraševali in srkali kot gobe, zrasli v ljudi s hrbtenico. Ne bodo verjeli kar vsemu, ampak se bodo znali pravilno odločati. Vem, da je pretekli vikend le kapljica v morju njihovega časa, vendar vem tudi to, da jaz ne odhajam domov enaka. Kljub prepričanju, da jim je treba povedati toliko zanimivih stvari, sva storila nekaj neprecenljivega.
Preberite še:
“Doktor, v kaj pa vi verujete?”
Slišala sva jih
In to si želim, da bi spoznali čisto vsi voditelji mladinskih programov. Nič ne koristi pridiganje. Samo to, da snameš svojo masko, prisluhneš in si tam z njimi. Z njihovimi hormončki, z nasmehom in kitaro. Zadostuje. In Duh dela, kjer hoče!
Preberite še:
Razum in skrivnost – kdaj nastopi vera?
Preberite še:
Hej, duhovniki, ali želite, da se milenijci vrnemo v Cerkev?
Preberite še:
Tako živi David, poslednji irski puščavnik, ki ga lahko gledate tudi na YouTubu
