Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Po 50 letih življenja brez Boga je menila, da ga ne potrebuje, nato se je zgodil velik zasuk

Deli

Dr. Gloria Sampson, profesorica lingvistike iz Vancouvra, se je po 52 letih znova vrnila v objem Cerkve

Vse se je začelo, ko je po televiziji videla oglas z versko vsebino, potem pa je na spletu poiskala podatke o cerkvah v bližnji okolici. Gloria je bila vzgojena v katoliški družini. Hodila je k verouku in maši, ki je bila takrat še v latinščini, zato ni razumela, kaj se pri bogoslužju dogaja. Ker je bila tedaj družba pretežno katoliška, nihče ni slutil, kako velike spremembe glede prenosa vere na mladino se napovedujejo, zato se Cerkev z mladimi ni načrtno ukvarjala.

Gloria se je pri 21 letih dokončno odločila, da bo vero opustila. Ko se je pozneje z zaročencem pripravljala na poroko, sta se oba znašla v zagati.

Bila sta sicer ateista, vendar s civilnim zakonom nista hotela vznemirjati vernih staršev; Glorijini so bili katoliki, starši njenega izvoljenca pa protestanti. Odločila sta se, da bosta obred opravila v univerzalni unitaristični cerkvi.

S pastorjem sta iskreno govorila o vzgibih za takšno odločitev. Povabil ju je, naj se pridružita novi skupnosti, vendar sta se njegovemu predlogu na samem le smejala.

Otroci, selitev, ločitev

Sčasoma so se jima rodili otroci, pozneje pa je Gloria za dve leti odšla na Kitajsko poučevat angleščino. V komunistični družbi se je dobro znašla, saj je verska pripadnost ni ovirala.

Z možem sta se pozneje po letih zakona ločila, ona pa se je preselila v Vancouver in poučevala na tamkajšnji univerzi. Ko se je upokojila, si je sicer začela postavljati vprašanja o smrti, vendar je prišla do zaključka: “Brez Boga sem bila več kot 50 let, kar je veliko. Nisem ga potrebovala, tako da ga verjetno ne potrebujem nič več.”

Nekega dne jo je na televizijskem ekranu presenetil oglas za versko oddajo Catholics come home (Katoliki prihajajo domov). O cerkvi kot domu še ni slišala, zato je za naslovom iz reklame pobrskala po spletu.

Na najdeni internetni strani je preverila lokacije cerkva v svoji okolici. Že pol stoletja ni bila v cerkvi, zato ni vedela, kje se svetišča nahajajo. Razmišljala je o tem, da ne more kar stopiti v posvečeni prostor, saj se je v cerkvi gotovo veliko spremenilo, odkar je spremljala bogoslužje v latinščini.

Le kako se bo vključila v občestvo, kjer pojejo ali mogoče celo igrajo na kitare? Lotila se je branja knjig o zgodovini krščanstva. Ena izmed njih jo je zaradi neznanega razloga zelo vznemirjala. O njej je veliko premišljevala, dokler se ji ni utrnila misel: “Moti me to, da knjiga o Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi niti enkrat ne omenja ničesar Božjega.” Tedaj je spoznala, da ji je Bog prek knjige poslal znamenje in da še vedno veruje.

Soseda

Ko je sprehajala psa, je srečala sosedo, ki je že nekaj tednov ni videla. Poklepetali sta, soseda pa ji je zaupala, da je trenutno zelo zaposlena, saj obiskuje seminar, da bi bolje spoznala svojo vero.

Priznali sta si, da sta obe katoliško vzgojeni, vendar o veri ne vesta veliko. Gloria je čez nekaj dni od sosede prejela elektronsko pošto z vabilom na seminar “Odkriti Kristusa”.

Ko se je na vabilo odzvala, je pričakovala, da jo bodo verniki poskušali zagrizeno prepričati, naj se vrne h katolištvu, v resnici pa so bili čisto normalni, prijazni ljudje, ki so normalno govorili. S svojimi vprašanji, ki so se ji zdela neumna, se ji ni bilo treba obračati na duhovnika, temveč se je lahko posvetovala kar z laiki, ki so ji skušali olajšati vrnitev v cerkev.

Po pol stoletja pri spovedi

V njeni mladosti so na primer le redki pristopili k obhajilu, ko pa je bila po dolgem času spet pri bogoslužju, so se oltarni mizi približali vsi. Prestrašena je neki gospe, ki je sedela poleg nje, povedala, da že več kot 50 let ni bila pri spovedi in da ne ve, kaj naj v dani situaciji stori. Ženska jo je pomirila, naj le prekriža roke na prsih in od duhovnika prejme blagoslov.

Na koncu seminarja so bili udeleženci povabljeni k spovedi. Po pol stoletja je Gloria Bogu lahko izročila vse breme greha, ki se je v njej nabiralo toliko časa. Počutila se je tako lahka, da bi lahko letela, in je skoraj jokala od sreče, ko je lahko prejela obhajilo. Pozneje je svojo zgodbo podelila v oddaji, zaradi katere je zopet našla Boga.

Danes želi v cerkveno občestvo povabiti druge, saj je presenečena spoznala, da je Cerkev telo, zgrajeno iz ljudi, ki jih povezuje ljubezen. Najlepše ji je, ko skupaj z drugimi poje Oče naš. Takrat čuti, da hoče odslej spolnjevati le še Božjo voljo.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, avgust 2018.

 

Tags:
Bogvera
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.