Kelly Clemente je bila prostovoljka v centru za ženske, ki so nenačrtovano zanosile. Zanje in za njihove dojenčke je pripravljala pakete, a sama je bila prepričana, da nikoli ne bo kot one: “Nikoli ne bom ena izmed njih! Želim jim pomagati, a nikoli ne bom na njihovem mestu,” si je mislila.
In potem se je nenadoma vse spremenilo. “Ko sem bila stara 18 let, sem ugotovila, da sem noseča. Takrat sem končala prvi semester na univerzi. Bila sem tipično ameriško dekle,” pravi Kelly. Oče otroka pa o nosečnosti in dojenčku ni hotel nič slišati.
Preberite še:
Anna je želela narediti splav, nato pa jo je poklical papež Frančišek
Starševska podpora
Kelly ni vedela, kako naj o tem spregovori s svojimi starši. Pričakovala je, da bodo zelo jezni zaradi njene nosečnosti pred poroko, a so bili na njeno veliko presenečenje neverjetno razumevajoči. Pravzaprav so bili na Kelly, ki ima posvojeno mlajšo sestro, ponosni, ko jim je povedala, da želi otroka dati v posvojitev.
S starši je odšla v krščanski center za nosečnosti Betanija, kjer se je srečala z dvema paroma, ki sta se zanimala za posvojitev njenega otroka. Takoj so začutili, da je eden izmed obeh parov primeren, da sprejme njen “mali zaklad”.
Možnost posvojitve
Kellyjina odločitev za posvojitev je bila vseeno zelo težka, saj je močno ljubila svojega otroka, pa mu vseeno ni mogla dati očeta, ni mu mogla dati bratov ali sester, ni mu mogla dati vsega tega, kar si je zaslužil.
Zaveda se, da njen položaj morda ni tipičen in da odločitve drugih žensk in družin, ki se soočijo z nenačrtovano nosečnostjo, mogoče niso tako lahke. Danes se veliko govori o pravici do splava, na televiziji so oddaje o najstniških starših, Kelly pa s svojim osebnim pričevanjem sporoča, da bi svobodna izbira morala vključevati tudi pravico, da ne splaviš svojega otroka. Namesto tega lahko otroka blagoslovimo z ljubečo posvojiteljsko družino. “Okrog nas je toliko ljubezni,” pravi.
Zelo podpira ženske, ki donosijo svojega otroka in se odločijo, da ga bodo obdržale kot matere samohranilke. Sama pa je vedela, da to ne bi bila najboljša izbira za njenega otroka.
Preberite še:
Dvojčica, ki je preživela splav. Svetu želi sporočiti to …
Preberite še:
“Sin, ki sem ga želela splaviti, mi je rešil življenje”
Pogum in izbira
Kellyjino pričevanje je pogumno predvsem zato, ker je v tem obdobju doživela veliko težkih trenutkov. Njeni tako imenovani prijatelji so pokazali svoj pravi obraz ‒ namesto da bi jo podprli, so jo čustveno zmedli. Ob neki priložnosti ji je prijatelj dejal: “Če ne boš splavila, bom izgubil vse spoštovanje do tebe.” Ta pripomba kaže na pomanjkanje spoštovanja do žensk.
Med drugimi težkimi trenutki je bilo tudi odkritje nezvestobe otrokovega očeta. Bila je pretresena. V osmem mesecu nosečnosti se je čustveno zlomljena in obupana odpravila ven in sedla na cesto v upanju, da bo njo in njenega še nerojenega otroka povozil avto.
Toda v tihem, drobnem Božjem glasu, ki ji je govoril: “Nisem te zapustil,” je začutila usmiljenje. Njene samomorilne misli so izginile, ko je ugotovila, da jo ljubi zares velik Bog z zares velikim srcem; Bog, ki je zaradi nosečnosti ne obsoja in jo vseeno neizmerno ljubi. Božje usmiljenje je bilo z njo tudi takrat, ko je po dragocenih treh dneh, ki jih je preživela s svojim dojenčkom, vstopila v bolnišnično kapelo in prosila, da bi bilo vse v redu. Nato ga je izročila njegovim novim staršem.
Če ženske vedo, da je posvojitev resnična možnost in dobra izbira, lahko to reši življenja mnogih otrok, ki bi jih sicer matere splavile. Mnoge ženske namreč doživljajo pritisk okolice, češ da ni nobene druge možnosti razen splava.
Kellyjin sin je zdaj star deset let in ve, da je ona njegova biološka mati in da je posvojen. Kelly pa je pomirjena, ko ga vidi rasti v srečnega in zdravega fanta.
Kellyjino pričevanje (v angleščini) si lahko ogledate spodaj.
[protected-iframe id=”b3b184c4c1a0202b77c35f9d06a3a667-133580111-130919046″ info=”https://www.facebook.com/plugins/video.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FUnderreportedTheDailySignal%2Fvideos%2F421877751648594%2F&show_text=0&width=560″ width=”560″ height=”315″ frameborder=”0″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no”]
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
Preberite še:
“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”
Preberite še:
“Treba je živeti skromneje in preprosteje, stvarem reči ne”
