V nezrelem čustvenem odnosu oseba ne more prevzeti odgovornosti za svoje lastno življenje, počuti se negotovo, ne more sproščeno dajati pobud, nima možnosti za samostojnost, ima občutek, da sama zase ni sposobna skrbeti, da se sama ni sposobna odločati ali prevzeti odgovornosti za svoje naloge. Odnosi, kjer je strah močnejši od ljubezni, niso pozitivni in niso zdravi.
Preberite še:
“Če se vrtim okoli same sebe, ne bom nikoli srečna. Ustvarjeni smo za druge”
Zakaj se nam v čustvenih odnosih to dogaja?
Vprašanje, ali je čustvena odvisnost le disfunkcionalna značilnost osebe ali pa morda psihološka motnja, je trenutno še vedno stvar razprav.
Smer, v katero gredo razmišljanja ene najbolj sprejetih hipotez, je, da so si zaradi nezadovoljenih čustvenih potreb v odnosih iz zgodnjega otroštva osebe s to lastnostjo izoblikovale o sebi in o interakciji z drugimi vzorce, ki ne omogočajo dobre prilagoditve v odnosu. Ti vzorci so način razumevanja ali interpretacije sveta (so kot očala, skozi katera posameznik vidi svet); človek se jih prek izkušenj nauči že v otroštvu.
Vzorci se aktivirajo, ne da bi se tega zavedali, na očiten način pa določajo, kako čutimo in kako se obnašamo.
Preberite še:
Kdaj se je dobro primerjati z drugimi in kdaj ne?
Ali lahko čustveno nezrelost pripeljemo na zrelejšo raven?
Prvi – zelo pomemben – korak k temu je, da se poskušamo problema zavedati, ga jasno opredeliti in razumeti ter odgovoriti na naslednja vprašanja:
- Kaj se z nami dogaja?
- Kaj je razlog tega dogajanja?
- Kdaj in ob katerih osebah se je začela ustvarjati ta naša negativna samopodoba in nesamozavest?
- Kakšni so disfunkcionalni vzorci, ki se v interakcijah pojavljajo?
- Zakaj jih vedno znova uporabljamo?
Te informacije lahko že same po sebi povzročijo določeno izboljšanje.
Preberite še:
Čustvo ali občutje: zakaj je dobro poznati razliko
Drugi nepogrešljiv korak pri odpravljanju disfunkcionalnih interakcij je sprememba obnašanja. Modro je začeti z lažjimi odnosi, kot so prijatelji, sodelavci … z majhnimi koraki potem širiti te spremembe na bolj zapletene odnose, kot so ti v družini ali v paru. Kajti v teh odnosih je potrebno staviti na določene omejitve: nekdo je lahko, na primer, izjemno posesiven, drugi zahteva, da se posluša le njega …
V teh primerih je potrebno nekaj vaje v empatiji, kajti čustveno nezrela oseba lahko ure in ure, brez premora, govori le o svojih problemih, ne da bi sploh pomislila na to, kako se počuti oseba, ki je ob njej in jo posluša. Najpomembnejši je vedno način, s katerim se z drugim povezujemo.
Tretji korak pa je utrditi samozavest posameznika. Če mu uspe izboljšati svoje socialne spretnosti in uspešno stopiti v bolj uravnovešen čustven odnos, lahko te okoliščine posredno že delujejo kot hrana za boljšo samozavest.
Kakorkoli, najpomembnejše je, da se posameznik nauči imeti sebe rad in se ceniti zaradi tega, kar je; to je verjetno nekaj, česar niso počele osebe, ki so v preteklosti tega posameznika obdajale. Z večjo čustveno zrelostjo bo lahko razvijal ljubezen, ki bo vse bolj resnična in trdna, kar je bistvena vrlina, potrebna za trdnost v čustvenih odnosih in za zdravo družinsko življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.
Preberite še:
Kako izboljšati čustveno inteligenco v štirih korakih
Preberite še:
“Pri otrocih želimo le odličnost. Prepoznati jih moramo v njihovi nemoči”
