Aleteia

Odpuščanje ali naivnost. Kje je meja?

EMBRACE
Altanaka - Shutterstock
Deli

Vprašanje bralke

Živjo! Kje je meja med tem, da si dober kristjan in odpuščaš, in zdravo kmečko pametjo, da te ljudje ne izkoriščajo oziroma da ne ostajaš v situacijah, ki zate niso dobre? Petra

Odgovarja: pater Primož

Verjetno razumeš, da na tvoje vprašanje ni enoznačnega odgovora, ker so človeški odnosi in situacije preprosto preveč zapleteni. Kvečjemu je mogoče reči, da je presoja o meji odvisna od posameznika in njegove vesti. A da bo presoja dobra, mora biti utemeljena na dobrih kriterijih.

Tvoje vprašanje dobro povezuje dva vidika drugega dela Jezusovega odgovora na farizejevo vprašanje o največji zapovedi: ljubezni do sebe in ljubezni do bližnjega. Jezus med njima postavi enačaj: bližnjega je potrebno ljubiti kakor samega sebe. Kljub temu je med eno in drugo ljubeznijo razlika. Po Jezusovih besedah je ljubezen do samega sebe osnova in obenem merilo ljubezni do bližnjega. Logika zapovedi je enosmerna: bližnjega zmorem ljubiti toliko, kolikor ljubim sebe. Dam lahko le to, kar imam, in toliko, kot imam.

Ljubezen do sebe je temelj

Kakorkoli se torej sliši neobičajno, je ljubezen do sebe temelj in vodilo mojega ravnanja. Ne govorimo o sebičnosti, o tem, da “poskrbim zase” na račun drugih; ne govorimo o izkoriščanju bližnjega za svojo korist ali užitek. Govorimo o ljubezni, v kateri nase gledam s pogledom Boga, ki me je ustvaril, me ljubi in mi s svojo ljubeznijo podarja dostojanstvo. Ker me Bog ljubi, sem vreden in dolžan, da se ljubim tudi sam.

Šele ko utrdim svoje doživljanje in svoje gledanje v tej resnici, se lahko vprašam, kako bom ljubil svojega bližnjega, da bo moja ljubezen do njega enaka ljubezni do sebe, ki je vsaj približno enaka Božji ljubezni do mene. Če sebe ne ljubim, če se ne sprejemam kot ustvarjenega po Božji podobi, če ne verjamem, da sem dovolj dober, da bi me ljubil Bog ali kdorkoli drug, potem se je dobro vprašati, kaj počnem takrat, ko pravim, da ljubim bližnjega.

Če se pošalim: Bog naj pomaga takrat tistemu mojemu bližnjemu, ki ga bom ljubil kakor samega sebe! Delati dobro bližnjemu samo po sebi namreč ni nujno sad ljubezni: dobro lahko na primer delam tudi zato, da me drugi pohvali ali da si s tem dobrim delom kupim bodisi mirno vest bodisi uslugo, ki jo bom nekoč v prihodnosti lahko terjal nazaj. Nobeden od teh motivov ni povezan z ljubeznijo, ki jo zapoveduje Jezus, ampak razkriva le logiko uporabe drugega za dosego lastnega cilja, logiko kupovanja in prodajanja.

Pravi odgovor na tvoje vprašanje je mogoče najti le v svobodi srca, ki se rodi, ko zavedanje, da sem ljubljen, odstrani vsakršen strah in ostane le še želja, da bi ljubil, kakor sem ljubljen.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 38, v rubriki Mladi val.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.