Aleteia

O čem govori svet

Deli

Malokatera knjiga me je v zadnjem času tako prevzela, kot me je delo Alexandra Schmemanna Za življenje sveta

Avtor v njej razvije zakramentalen pogled na svet.

Tako pravi: “Izraz zakramentalen v tem kontekstu pomeni, da je osnovna in prvobitna intuicija, da je svet bodisi v svoji celoti kot kozmos bodisi v svojem življenju in nastajanju v smislu časa in zgodovine epifanija Boga, način Njegovega razodetja, navzočnosti in moči. Svet idejo o Bogu ne le predpostavlja kot racionalno sprejemljiv vzrok za njegov obstoj, ampak zares govori o njem in je sam po sebi bistven način tako za spoznanje Boga kot za občestvo z njim…”

Narava, čas, bližnji kot zakrament. To je svet, ki človeka uvaja ne samo v razumsko spoznavanje Boga, temveč hkrati tudi v češčenje in zahvaljevanje.

Bolj kot obstoj Boga je v sekularizmu zanikan človek kot bitje češčenja

Ovira za takšen pogled je sekularizem, pa tudi oblike religije, ki se sprijaznijo z vlogo njegovega sopotnika. Sekularizem je za Schmemanna potrditev avtonomije sveta v razumu, spoznanju in delovanju, hkrati pa posledica sesutja krščanskega razumevanja stvarstva v smislu njegove ontološke zakramentalnosti.

Bolj kot obstoj Boga je v sekularizmu zanikan človek kot bitje češčenja, saj je prav češčenje dejanje, ki izpolnjuje njegovo človeškost. Ločitev med razumom in skrivnostjo, med resničnim in simboličnim pa je v krščanstvu privedla do preloma med svetim in posvetnim, naravnim in nadnaravnim. Do življenja na dveh vzporednih tirnicah, ki tečeta po svoje in se ne križata.

Avtor to razloži na primeru blagoslova vode, ki lahko pomeni preobrazbo nečesa posvetnega v nekaj svetega, pri čemer je glavni religiozni pomen blagoslovljene vode to, da ni več zgolj voda, temveč njeno nasprotje, kakor je sveto nasprotje posvetnega. Tu blagoslov ne pove nič o vodi, s tem pa tudi ne o snovi ali svetu. Lahko pa isti blagoslov pomeni razodetje prave narave in usode vode ter s tem sveta. Blagoslovljena voda se nam razodene kot resnična, polna in primerna voda, snov pa postane način občestva z Bogom in spoznanja Boga.

Kristjani smo del problema, ne rešitve, če živimo vzporedni življenji, enega zunaj, v svetu, in enega znotraj cerkva. Duhovno žejnemu človeku lahko kristjani edini ponudimo odkritje pravega pomena in moči češčenja, ki temelji na izkušnji sveta kot razglašenje Boga, sveta, ki se v češčenju razodeva v svoji pravi naravi.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 38.

Tags:
Bogvera
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Tone Rode
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več