To je zgodba o ženski, stari 35 let, ki jo je vredno deliti. Govori o bolečini, pa tudi o upanju, o obupu in uporu, o padcih in vnovičnem rojstvu. F. želi ostati anonimna, saj je danes ena izmed koordinatoric rimske skupine Al-Anon, združenja svojcev in prijateljev anonimnih alkoholikov. Ko prejmeš pomoč, postane želja, da tudi sam pomagaš drugim, zelo močna.
“Zdaj sem v skupini prostovoljcev, ki nudijo pomoč tistim, ki jo potrebujejo, ki ne vedo več, kako in kam. Trenutno, na primer, pripravljam nacionalno srečanje, ki bo v Riminiju od 14. do 16. septembra. Iz Rima nas bo šlo veliko. Pričakujemo vse tiste, ki še niso zbrali poguma za spremembo. Vsak dan sproti.”
Preberite še:
Otrok alkoholika: Če bi samo priznala, prevzela odgovornost, bi ji lahko odpustila
V intervjuju pripoveduje svojo zgodbo: je mlada ženska in ko sreča tistega, ki postane njen mož, ji ta takoj zaupa, da ima težave z alkoholom. Ona se ne umakne … nasprotno …
Rešila ga bom
“Sprejela sem ga, prepričana, da ga bom rešila, kot se zgodi mnogim ženskam.”
Namesto tega je mož, ki je prej običajno pil popoldne in zvečer, začel piti že zgodaj zjutraj ter je, povrhu vsega, postal nasilen.
“(…) Opazila sem, da zjutraj poplakne rogljiček z dvema kozarčkoma konjaka.”
Obup
Življenje F. je postalo zaporedje temnih dni: obup, sram, solze. Najbolj žalostne misli so se naselile vanjo in prevzel jo je občutek globoke osamljenosti. Kesanje, jeza, razočaranje.
“(…) Z njim je bilo težko živeti. Z drugimi mi ni uspelo govoriti o tem. Pretepal me je. Za nekaj dni je odšel zdoma in potem se je vrnil. Nisem bila več pri sebi.”
Preberite še:
Imenovati pomeni obvladati. Tudi pri alkoholu
Potem pa sem nekega dne … “spoznala, da se moram spremeniti jaz”
Vse se je nadaljevalo kot običajno do 26. avgusta 2012: bil je dan, na videz enak drugim, vendar si ga bo F. zapomnila za vedno.
“Bila sem na dopustu in odločila sem se pospraviti garderobno omaro. Med rjuhami sem našla steklenico žganja. V tistem trenutku se je v meni uprlo. (…) Zavedla sem se, da se moram najprej spremeniti jaz. Da moram izbrati: ali ostanem še naprej nekako njegova sostorilka, ki sprejema vse, ali prosim za pomoč zanj in zase. Najprej zase.”
Od takrat se je vse spremenilo: poklicala je na 800 087897, brezplačno telefonsko številko društva Al-Anon. Že po prvem pogovoru je dojela, da je njen problem enak, kot ga imajo mnogi drugi, počutila se je manj osamljeno. Odločila se je, da bo sodelovala v skupini.
Preberite še:
Duhovnik, ki se je izkopal iz brezna alkohola
“Končno sem našla ljudi, s katerimi sem se lahko pogovarjala”
Pripoveduje o dobrem občutku, ki ga je našla:
“Drugo življenje. Tudi ulice moje soseske in četrti, kjer sem takrat delala, so se mi zdele drugačne in svetlejše. Končno sem našla ljudi, s katerimi sem se lahko pogovarjala. Moški in ženske, na žalost tudi otroci bolnikov, ki so se izgubljali v alkoholu in v njem utapljali svoja čustva.”
Podporna skupina ji je predlagala tudi najboljši način, da poskusi vključiti moža, ki je kmalu sprejel povabilo in začel s terapijo. Nekaj najlepšega!
Danes sta končno par, ki gre naprej skupaj, sta skladna, zaljubljena in srečna.
Leta 2012 je njen mož prenehal piti in njun odnos se je spremenil: “(…) Najino življenje je popolnoma drugačno. Nisem več njegova strežnica, njegova žrtev, njegova tiha spremljevalka. Govorim o ljubezni. Danes sem zares srečna zaljubljena ženska in ne tiha osramočena življenjska sopotnica.”
Prositi za pomoč je najboljši način reševanja težav. Nihče se ne reši sam, zgodba o pogumni F. in njenem možu nam govori o tem.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
Preberite še:
Od poskusa samomora in uboja do urejenega življenja
Preberite še:
5 stvari, ki so tako nevarne kot kajenje
Preberite še:
Fant se drogira. Kaj lahko storim?
