Aleteia

Kdaj so se katoliški duhovniki prenehali poročati?

PRIESTS
Deli

Vemo, da so bili nekateri apostoli poročeni. Zakaj torej danes duhovniki živijo v celibatu?

V zadnjih časih je vedno več pozivov za opustitev celibata med duhovniki v Rimskokatoliški cerkvi. Mnogi poudarjajo, da je tradicija celibata v duhovništvu za razliko od dogem spremenljiva stvar. To je sicer res, treba pa je tudi dobro poznati izvor, namen in koristi te tradicije, da lahko razumemo, zakaj je cerkveni celibat postal temelj katoliškega življenja.

S celibatom se zgledujejo po Jezusu

Krščanska doktrina in praksa v celoti izhajata iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. Vemo, da ni bil poročen, kar pomeni, da se je posvečal izpolnitvi poslanstva, ki mu ga je dodelil Oče.

Čeprav je bilo več Jezusovih apostolov poročenih, je ravno apostol Pavel utrdil krščansko spoštovanje do vseživljenjske nedolžnosti in celibata kot načina posnemanja Jezusa. Sv. Pavel je zelo cenil zakon med možem in ženo, je pa tudi jasno utemeljil prednosti, ki jih prinaša celibat. Neporočena oseba se lahko osredotoči izključno na Jezusa.

Telo ni grešno, treba pa ga je ceniti

V srednjem veku se je Cerkev morala braniti proti heretikom dualistom, ki so trdili, da je telo grešno, zaradi česar so obsojali zakonsko zvezo. Hkrati pa je Cerkev med verniki promovirala asketskost, postenje, abstinenco in spolno vzdržnost, ne za to ker bi bil materialni svet pokvarjen, temveč zato, da bi se postavilo zemeljske dobrine na pravo mesto, prek katerega bi vodile do nadzemeljskih dobrin.

Posnemanje Jezusa vodi k svetosti

Do začetka 4. stoletja se je meniški način življenja, ki je posnemal Jezusovo življenje, uveljavil kot najbolj priljubljen pristop tistih, ki so sledili krščanski popolnosti. Jezus se je popolnoma predal Očetovi volji, ni posedoval zemeljskih dobrin in ni bil poročen. Te tri poteze so postale znane kot evangeljski nasveti uboštva, čistosti in pokorščine.

Skozi stoletja so ljudje na tiste, ki so sledili takšnemu načinu življenja, začeli gledati kot na utelešenje svetosti, zaradi česar so laične verske prakse začeli krojiti po njihovih. Že v začetku 4. stoletja so škofje zahodne krščanske cerkve začeli kodificirati prakso, ki je bila marsikje že uveljavljena, in zapovedali celibat tudi za duhovnike, ki so delovali zunaj samostanov.

Izprijenost duhovščine je Cerkev že večkrat prizadela

Več stoletij je moralo miniti, da se je v zahodni Cerkvi dokončno uveljavil celibat. Že 11. stoletje se je izkazalo kot stoletje krize, podobno stoletju, v katerem živimo. Izprijenost se je pokazala v pomanjkanju morale med kleriki in v homoseksualnih praksah.

Papež Gregor VII. in njegovi sodelavci, ki so prihajali iz samostanske tradicije, so v odgovor dokončno uveljavili prakso celibata v duhovništvu.

V 16. stoletju so se med duhovniki in celo papeži znova pojavile nemoralne prakse, zaradi česar se Luter odločil, da ne bo več upošteval zaobljub čistosti in celibata. Toda celibat sam po sebi ni bil problem, saj gre za človeški greh.

Tridentinski koncil je zato okrepil nadzor nad duhovščino in utrdil celibat do tolikšne mere, da v naslednjih 400 letih ni bilo nadaljnje potrebe po reformi.

Dandanes se mora Cerkev znova obnoviti in očistiti. Toda namesto da začnemo odstranjevati že uveljavljene prakse, se je treba vrniti k posnemanju Jezusa. Celibat je navsezadnje dediščina Rimskokatoliške cerkve, v kateri je duhovnik duhovni oče v svoji skupnosti.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila angleška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.

Tags:
cerkev
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.