Aleteia

“Meditirala sem, se ukvarjala z jogo, postala veganka. Samo, da bi mi bilo lažje”

WOMAN WITH BUTTERFLY
Deli

"Ko je hudo, je dobro, da veš, da obstaja Bog," je prepričana Lea, ki želi to svoje življenjsko spoznanje predati naprej tudi svojim petim otrokom

Izhajam iz neverne družine. Sama sem bila krščena, vendar starši niso hodili k maši, doma nismo molili. Družinsko deblo mojih staršev je prežeto z alkoholizmom, depresijo, nezakonskimi otroki, samomorom, spolnimi zlorabami in ločitvami. Že kot otrok sem bila soočena z alkoholizmom matere in v puberteti z ločitvijo staršev. Imela sem veliko ran zaradi zapuščenosti in bila nezrela oseba, nihče me ni vzgajal ali se z mano  pretirano ukvarjal. Učila sem se sama na svojih napakah.

Pri šestindvajsetih letih sem spoznala partnerja, s katerim imam dva otroka – Nino in Jana. Ker so se težave in nerazumevanje med nama stopnjevale, sem posegla po knjigah, še posebej tistih o alkoholizmu, da bi razumela, zakaj se mi vse to dogaja. Brala sem knjige dr. Košička, dr. Ruglja in dr. Rozmanove in postalo mi je jasno, zakaj se vedno znova znajdem v enakem ozračju, kot sem ga bila vajena doma.

Želela sem, da bi bilo Ninino in Janovo življenje drugačno, kot je bilo moje. Ko sta bila stara tri in štiri leta, sem se odločila, da zapustim partnerja. To je bilo leta 2006 in takrat se je pravzaprav začela moja pot z Bogom, čas korenitih sprememb.

Odločilno vabilo k maši

Ko sem se z otrokoma vrnila k svojemu očetu v malo sobico in pristala res na dnu, sem spoznala, da zdaj nisem več sama, ampak da moram poskrbeti še za dve bučki, ki sta popolnoma odvisni od mojih odločitev. Brala sem o Sai Babi, enkrat sem šla po žerjavici, meditirala sem, se ukvarjala z jogo, poslušala gonge, postala veganka; vse mogoče rešitve sem iskala, samo da bi mi bilo laže. Z vsakim takim dejanjem sem se sicer počutila malo bolje, ampak vsa teža vsakdanjega realnega sveta je bila kmalu spet tu.

Če sem zvečer meditirala, je bilo treba zjutraj spraviti otroka v vrtec, še prej skidati, potem pa v službo in popoldne aktivno preživeti sama z obema.  Ker sem se vpisala na podiplomski študij menedžmenta, je bilo treba zvečer še študirati in v petek in soboto hoditi na predavanja. Zelo sem si želela zapolniti svoj čas s pametnimi stvarmi. A še vedno mi ni bilo lahko, v duši sem nosila veliko težo in prepričana sem bila, da obstaja še nekaj več.

Moje spreobrnjenje se je začelo v Tuhinjski dolini. Sodelavka me je povabila k maši, ki naj bi bila posebna, “energijska”; maševal naj bi gospod Razinger. Pa sem šla. Pričakovala sem popolnoma nasprotno od tega, kar se je zgodilo. Ko sem v cerkvi sedla v klop, so mi po licih začele polzeti solze in niso nehale teči ves čas maše. Pojma nisem imela, kdaj vstati, kaj govoriti. Samo jokala sem in presmrkala cel obred. Bilo mi je nerodno in neprijetno, ker sem bila vsa zmazana, zabuhla in žalostna. Ampak odleglo mi je tako, da se mi je zdelo, da sem tam pustila veliko breme iz svoje duše. Čutila sem se sprejeto kljub vsem solzam.

WOMAN PRAYING
Shutterstock

Molitve, krompir, solata …

Pri tej maši je berilo brala moja kolegica s fakultete, Sabina, ki mi je povedala, da je zame veliko molila in da je zame molil tudi gospod Razinger dosti prej, preden sem prišla k tej “jokajoči” maši. Sabina je skupaj z možem pozneje postala botra mojemu sinu Janu. Ta ista Sabina me je povabila na Kurešček na seminar p. Jamesa Manjackala. Meni je bilo vse skupaj zelo nenavadno. Kar vsi so nekaj peli in plesali, zdeli so se mi čisto preveč evforični za ta svet. Pozneje sem g. Manjacklu poslala prošnjo in mi je obljubil, da bo molil za moje namene. Po seminarju avgusta se je usul plaz vseh mogočih dogodkov.

Že septembra me je druga sodelavka povabila na romanje v Lurd. Peljala sem se z avtobusom, polnim vernih faranov. Molili smo veliko in tudi samo romanje je bilo čudovito. Takrat se mi je zazdelo, da bi morala otroka in sebe vpisati k verouku. Tako je Nina šla v prvi razred, jaz v katehumenat, sina pa sem začela voziti k uršulinkam na katehezo Dobrega pastirja.

Ta svet me je začel zelo zanimati, privlačil me je občutek domačnosti, sprejetosti. Ker me je bilo sram, da bi šla k maši v svoji župniji, sem začela hoditi k Sv. Duhu. Tudi verouk sta otroka obiskovala tam. Ljudje so bili zelo prijazni in so mi večkrat stisnili kakšno salamo in podarili krompir, solato.

Začela sem veliko brati versko literaturo, moliti, hoditi na srečanja Prenove v Duhu, na predavanja k patru Gostečniku, na duhovne vaje za razvezane, na duhovne vaje v tišini. Po vsakih duhovnih vajah sem prišla domov boljša. Po vsaki spovedi sem se počutila olajšano. Potem sem dala krstiti oba otroka, sama pa sem prejela prvo sveto obhajilo in birmo. Tudi za župnijo je moralo biti zanimivo, ko smo imeli krst Nine in Jana, ki sta bila že kar velika fant in deklič.

Povezala sem se s sestro Emanuelo v karmelu v Sori, ki od takrat naprej moli zame. Spoznali sva se, ko sem šla naročit sveče za krst otrok in me je vprašala, ali imam dvojčka. Ko sem ji povedala svojo zgodbo, je bila pretresena, kako Bog deluje v mojem življenju. Veliko ljudi je molilo za nas, še zdaj mi kdo omeni, da nas kot družino izroča v božje varstvo.

“V vero ga boste pa že vi vpeljali”

Ker sem se čutila vse bolj osamljeno in sem si neskončno želela zaživeti v pravi družini, smo začeli moliti za mojega bodočega moža in za stanovanje. Potihoma sem si želela, da bi se Ninin in Janov očka spreobrnil in želel zaživeti z nami, vendar je imel Bog z nami drugačne načrte.

Po čudežu smo se preselili v novo stanovanje. Kmalu zatem smo na sinovo željo šli vsi trije k sosedu in se mu predstavili. Sestri Emanueli sem zaupala, da nasproti mene živi prijeten samski moški, ki pa ni veren in to mi ni bilo všeč. Sestra je odvrnila: “To je božji prst, vi kar pristopite, jaz pa bom molila za vas. Veste, v vero ga boste pa že vi vpeljali …”

Ko smo nekoč šli od maše, mi je notranji glas rekel, naj soseda Janija povabim na zajtrk. Bilo mi je nerodno, da bi v nedeljo ob pol devetih zjutraj vabila soseda, naj pride k nam. A kjer je Bog, je tudi moč. Ko sem otroka vprašala, ali povabimo Janija, sta bila navdušena. Tako se je začelo. Stvari so se potem začele odvijati z veliko hitrostjo.

Ko sem šla v Medžugorju k spovedi, mi je spovednik rekel, da bom dobra žena in mati. Z Janijem sva se zaročila oktobra, vpisal se je v katehumenat in prejel zakramente, dva tedna zatem, 30. aprila 2011, pa sva se poročila. Skupaj imava še tri otroke – Kajo, Anjo in Jaka in čudovito se razumemo.

Veliko sem prejokala zaradi samote, žalosti in trpljenja, zdaj pa se zahvaljujem za dar vere, za moža, za otroke, za dokončan študij … ter za prepričanje, da pri Bogu zares ni nič nemogoče.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, leto 41, št. 6.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Lea Čampa
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več