Aleteia

Kaj me je na poti v Compostelo naučil obisk supermarketa

MARKO RIJAVEC
OSEBNI ARHIV
Deli

Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje gleda skozi prizmo hvaležnosti

Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal.

In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten ‒ ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.

Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje.
(bl. A. M. Slomšek)

Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.

Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh. Žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več.

CAMINO,SANTIAGO
Bepsy | Shutterstock Editorial

Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že “star”.

Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre “avanture” z mlajšo, kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne. Tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti nam za vedno zapravi.

Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.