Za otroke, ki sicer pojem življenja in smrti doživljajo nekoliko drugače od odraslih, je smrt nekaj, kar morajo odžalovati. Kako jim lahko pri tem pomagamo odrasli? V knjigi Razloži mi smrt … avtor Marcel Hofer daje nekaj napotkov, kako se z otrokom spopasti z izgubo ob smrti ljubljene osebe.
Smrt je težko razumljiva in je za otroka šok
Enako kot za odraslega tudi za otroka smrt pomeni nekaj dokončnega, težko razumljivega. Odpre številna vprašanja. Ker se v življenju na druge ljudi navežemo (na nekatere – najbližje – tudi zelo močno), je smrt teh ljudi šok, pretrganje ljubečih vezi, ki smo jih gojili dolga leta. Ob smrti bližnjega se v vsakem od nas, pa naj bomo odrasli ali otroci, vedno zbudi tudi zavedanje naše minljivosti in naše smrti. Zato je žalovanje precej zapleten in dolgotrajen proces. Če med žalovanjem spremljamo otroka, mu moramo omogočiti vse faze žalovanja.
Preberite še:
“Rodila sem mrtvega otroka. Ni mi žal”
Kako z otrokom govoriti o smrti?
Pomembno je, da otroku, ko umre nekdo, ki ga je poznal in imel rad, povemo obzirno, a nedvoumno: ta človek je umrl. Raznorazni izrazi, za katere morda mislimo, da mu bodo olajšali razumevanje (recimo: “Babica je odletela med zvezdice,” ali: “Teta je odšla v nebo,” tudi: “Dedek je odšel na zadnje potovanje,”), bodo prej povzročili zmedo kot kaj drugega. Otrok mora slišati besedo smrt, umrl/a, nato pa mu poskusimo razložiti, kaj to pomeni.
Nujno je poudariti, da telesna smrt pomeni, da v tem telesu ni več življenja in da osebi organi ne delujejo več, zato je tudi nič ne boli in nič ne čuti. Zato smrt ni podobna spanju, ampak je drugačno stanje.
Duša ne umre
Nadalje je zelo pomembno, da otroku povemo, da smrt telesa ne pomeni, da ta človek ne obstaja več. Skušamo mu razložiti, da je človek sestavljen iz telesa (ki je podobno neke vrste lupini) in duše – ta pa s smrtjo ne umre, temveč gre k Bogu. To je stanje, ki mu kristjani rečemo nebesa in ki si ga v dejanski obliki ne moremo predstavljati, ker nimamo nobene podobne izkušnje.
Lahko poskusimo razložiti, da je umrli v nebesih ali morda še na poti tja (je v vicah) in da moramo v tem primeru zanj moliti, da bi čim prej prišel k Bogu. Otroku lahko povemo, da je v nebesih zelo lepo, da tam nikogar nič več ne boli, nihče ni več žalosten, se nikomur ne mudi … In da bo otrokova ljubljena oseba tam čakala tudi na nas, ko bomo mi nekoč umrli in bo naša duša odšla k Bogu.
Umrli osebi se lahko tudi priporočamo, saj je posebej lepo poslanstvo duš v vicah in nebesih, da za nas prosijo Boga.
Preberite še:
Najprej v telovadnico, nato v cerkev – krščanski pogled na smrt
Preberite še:
Kakšna je bila Jezusova smrt?
Stopnje žalovanja pri otroku
Stopnje žalovanja so pri otroku podobne kot pri odraslem. Vse faze so normalne in nujno potrebne, zato da se lahko s težko izkušnjo smrti otrok sooči in jo sčasoma tudi preide ter je sposoben normalno živeti naprej. Faze so lahko v sledečem vrstnem redu, ni pa nujno.
Najprej prideta šok in zanikanje, ko otrok preprosto ne verjame, da je oseba umrla in da je ne bo nikoli več videl. Če je otrok prisoten pri pogrebu, je to zelo dragoceno, saj bo lažje dojel, da je smrt resnična in da ljubljene osebe (vsaj v taki obliki kot do sedaj) ne bo več ob njem.
Sledi faza idealiziranja, ki vključuje pogrešanje umrlega. Otrok si želi imeti ob sebi predmete, ki ga spominjajo na tega človeka, gledati njegove fotografije ali posnetke ter se o pokojniku pogovarjati.
Preberite še:
Kako je smrt dojemala 11-letna deklica z rakom v zadnjem stadiju
V fazi pogajanja se otroku zdi, da bi lahko kaj spremenil za nazaj, morda da človek ne bi umrl, če bi se kakšna stvar odvila drugače.
Zelo obsežna pa je faza čustev, v katero so vključena zelo različna čustva: jeza, strah, zapuščenost, krivda, žalost. Zelo pomembno je, da se ima otrok o vseh teh čustvih možnost pogovarjati z nami, ki smo ob njem.
O vsem naj svobodno govori, nariše risbico, če mu tako ustreza; jok je zelo zaželjen, če otroku ustreza jokati. Vsa čustva so normalna in jih moramo sprejeti, otroku pa dati vedeti, da ga v celoti sprejemamo, razumemo in smo ob njem v trenutkih, ko mu je tako težko.
Prek smrti naj otrok spozna, da smo narejeni za večnost
Naj bo smrt, čeprav je tako težka in boleča, z našo pomočjo za otroka izkušnja, ki mu bo pomagala, da se bo učinkovito soočil z lastnimi čustvi žalovanja. V luči vere v vstajenje in večno življenje pa mu dajmo vedeti, da tudi sami zaupamo v to, da s telesno smrtjo našega življenja ni konec in da naše zemeljsko življenje ni brez smisla. Po smrti nas namreč pričakuje Božji objem, v katerega zaupamo in se ga, kljub temu da nas je morda smrti strah, veselimo.
Preberite še:
Kaj ljudje na smrtni postelji najbolj obžalujejo
Preberite še:
Čudežno življenje deklice, ki jo je poljubil papež
Preberite še:
Kako vemo, da angeli zares obstajajo in kaj pravzaprav počnejo?
