Jaz sem v redu, ti si v redu, Bog si želi le, da bi bila srečna, vsi dobri ljudje pridejo v nebesa …
Moralistični terapevtski deizem je izraz, ki sta ga sociologa Christian Smith in Melinda Lundquist Denton skovala v svoji knjigi Soul Searching: The Religious and Spiritual Lives of American Teenagers (Iskanje duše: versko in duhovno življenje ameriških najstnikov, op. prev.), izdani leta 2005, z njim pa opisujeta izhod iz zgodovinskega krščanstva ob izjavi “jaz sem v redu, ti si v redu” in z njenim sporočilom o grehu in odrešenju.
Za moralistične terapevtske deiste, pojasnjujeta avtorja, je Bog “nekakšna kombinacija nebeškega služabnika in kozmičnega terapevta: vedno je na voljo, poskrbi za vse težave, ki se pojavijo, profesionalno pomaga svojemu ljudstvu, da se bolje počuti v svoji koži, ob tem pa se v proces ne vpleta preveč osebno” (str. 165).
Preberite še:
“V cerkev ne bom hodil, saj nočem biti v družbi hinavcev”
Prehudo krčenje Jezusovega sporočila?
Ko se o tem izrazu neuradno pogovarjajo v katoliških krogih, ga običajno uporabijo v posmehljivem smislu, in povsem prav imajo: da človek postane resnično pobožen in združen s samim Bogom, je vendarle potrebno malce več kot le samohvalen verski in moralni relativizem. Zato so mnogi katoličani precej razdraženi, ko zaslišijo mehkužno pridiganje v slogu Bog te ljubi: pridige, ki naj bi v človeku vzbudile le pozitivne občutke, se jim zdijo prehudo krčenje Jezusovega sporočila in obljuba, da bodo ljudje zlahka dosegli odrešenje.
Naša vera je vera nenehnega spreobračanja in dobro je na to spomniti tudi druge. Toda preden to storite, se prepričajte, da veste, s kom se pogovarjate. Ko nekateri ljudje slišijo druge, kako se pritožujejo: “Oh, čas bi bil, da Bog neha težiti s tem, kako čudoviti smo in kako nas ljubi, raje naj spregovori o grehu,” to ponotranjijo kot: “Premišljevanje o Božji ljubezni je za lene katoličane. Jaz pa ne želim biti len. Osredotočil se bom na resna vprašanja.”
Preberite še:
Najhujši problem Cerkve in zakaj ji manjka poguma
Kako lahko izgubite vero
Ali bi radi izgubili svojo vero? Osredotočite se izključno na greh. Nikoli ne premišljujte o Božji ljubezni. Zagotavljam vam, da boste postali žrtev skrbi, pomislekov, težnje po popolnosti, hladnega legalizma ali pa kombinacije vsega tega. Precej žalostno je živeti na ta način. Sem že bila tam, vse videla, ne potrebujem še enega spominka!
Premišljevanje o Božji ljubezni je edini način, da smo resnično živi kristjani. Da nas Bog ljubi, je temelj naše vere: ustvaril nas je iz ljubezni, ki ne zahteva povračila, iz ljubezni skrbi za nas, iz ljubezni je prišel na svet in umrl, da bi nas odrešil, iz ljubezni nas vabi v občestvo s samim seboj. “Bog je ljubezen,” piše sveti Janez, “ljubimo ga, ker nas je on prvi vzljubil.”
Preberite še:
Razum in skrivnost – kdaj nastopi vera?
Ljubezen
Verjamemo v samo Ljubezen. Katera druga stvarnost pa še obstaja?
Ne glede na to, kako nadležno, klišejsko ali izrabljeno morda zveni, včasih preprosto moramo slišati: “Bog te ljubi.” To ni položaj ali ali, ampak in in. “Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki,” piše sveti Pavel (Rim 5,8). Bog nas sprejema in ljubi v našem grehu in zlomljenosti, in nas preveč ljubi, da bi nas pustil tam. Božja ljubezen ga žene v boju za nas. Bog želi ozdraviti naše rane in nam obljublja življenje v nebesih, ker nas ljubi. Samim sebi in drugim moramo ponavljati: “Bog te ljubi,” v upanju, da se nas bo to sporočilo nekega dne prijelo.
Premišljevanje o Božji ljubezni ne pomeni moralističnega terapevtskega deizma. Ravno nasprotno: to človeka naredi svetnika.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Vera in znanost ne gresta skupaj? Ne drži
Preberite še:
Zakaj nekateri nočejo več hoditi k maši?
Preberite še:
Katoličani, hodite pokončno in drznite si biti nevarni!
