Pia končuje študij prava in je po mnenju nekaterih “fanatična” katoličanka. Trudi se za razglašanje Božje besede v dejanjih in včasih tudi v besedah. Slednjih ji ponavadi ne zmanjka niti, ko je obkrožena z nastrojenimi antiteisti (ljudmi, ki menijo, da bi bil svet boljši brez vere).
Njeni sošolci na fakulteti pravijo, da je sicer katoličanka, a ne takšna, kot jih oni ne marajo. Da ne vsiljuje svoje vere in da za to, kar ona vidi dobrega v Jezusu, tudi oni mislijo, da je carsko. V pogovoru z njo sem skušala izvedeti recept za tako močno vero, da se lahko nasmehne argumentom ateistov.
Preberite še:
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
Pia, kaj zate pomeni biti katoličan?
Zame je to prepričanje, da je Božja beseda resnica, da se lahko nanjo zanesem in iz nje učim in se bo zame in za druge vedno dobro končalo.
Kaj je drugače, odkar ste katoličanka?
Zdaj ima življenje vsaj neki smisel in počutim se bolj varna, ko se zavedam, da nisem samo mala materija, ki se mora boriti za preživetje in bo nekoč zgnila v zemlji. Da nisem nesreča ali posledica nekih bioloških reakcij, ampak da sem bila poklicana v življenje z namenom. Da je Bog ljubezen, je dober, čuti z nami, želi srečo zame.
To je najlepše spoznanje, ki sem ga kdajkoli doživela. Sem zelo razumski in analitičen človek in ko sem spoznala resnico o Jezusu, se je vse spojilo v logično celoto.
V otroštvu ste bili vendarle vzgojeni v veri. Kakšni so prvi spomini na vero?
Spomnim se mrzle cerkve ob nedeljah zjutraj. Spomnim se, da mi je mama razložila, kaj vse bo še pred koncem maše, da sem jo nehala spraševati, če bo še dolgo trajalo, preden bomo šli k prijetnemu delu nedelje. Spomnim se, kako so bili doma ponosni, ko sem znala moliti rožni venec, še preden sem znala brati, in predvsem, kako sem vedela le, da to moram delati. Od maše in molitve si nisem obetala nič, razen da opravim obveznost. Verjela sem jim, da je Bog in da je Jezus in da je Marija vesela, če molim. To pa je vse.
Preberite še:
Kako bi papež Frančišek navdušil ateista?
Preberite še:
“Meditirala sem, se ukvarjala z jogo, postala veganka. Samo, da bi mi bilo lažje”
Kako ste od ubogljivega otroka postali zagrizena ateistka?
Nekaj časa sem bila skupaj s fantom ateistom in sem se dojemala za katoličanko, čeprav sem mašo in ostalo že zdavnaj opustila. A ob veliki krizi (ko nisem naredila mature) sem se v trenutku vprašala, kaj verjamem, kdo sem.
Takrat je bilo po televiziji nekaj o smrti in začela sem se zavedati svoje smrtnosti. Takoj me je preplavil strah, kaj bo po smrti, zato sem začela razstavljati te teorije in prepričanje o Bogu.
V Boga, kot sem ga poznala takrat, ni bilo več mogoče razumsko verjeti. Počutila sem se, kot da so mi vse življenje lagali, da me ne bi bilo strah smrti in da bi ubogala. Mislila sem, da verjetno tudi sebi lažejo.
Začelo se je prerekanje s starši in dokazovanje, da Boga ni in da je bil Jezus le dobronameren in moder guru, ki je malo pretiraval z metaforami. Skratka, čutila sem, da je učil dobre stvari, a je vse skupaj le metafora. Vse zapovedi in obrede sem poskusila razložiti s psihologijo. Skratka, začela sem sprejemati idejo, da je vera, kot pravijo, “opij za ljudstvo”.
Bi zase rekli, da ste bili v ateističnem obdobju druga oseba?
Nisem bila druga oseba, bila sem le bolj zagrenjena in žalostna, predvsem pa prestrašena.
Res je, da sem se počutila na poseben način bolj svobodno, a ta prazen prostor sem kmalu občutila kot praznino, ki sem jo takrat razumela kot jezo na vse, kristjane, ki so mi “lagali”, a v bistvu sem čutila le nesmisel. Razvila sem pravo fobijo pred smrtjo, zaradi katere sem se zdravila, saj sem postala tesnobna vsakič, ko je kdo omenil smrt. Prerekala sem se z družino in duhovniki, z ljudmi na Facebooku, ki so objavljali krščanska prepričanja.
A v bistvu sem le iskala dokaz, da Bog je, saj se mi potem smrti niti težkega življenja ne bi bilo več treba bati. To je bil moj tihi cilj. Tako sem iz strahu pred razočaranjem potrebovala vsak komentar z argumenti, ki sem jih našla na internetu in v izkušnjah, ki jih je bilo mogoče razložiti tako, da so bili proti verskim resnicam … Pravnica sem, kaj naj rečem.
Preberite še:
Zakaj še verovati v Cerkev?
Kako je prišlo do preobrata?
Slišalo se bo zlajnano, ampak ponovila bom to, o čemer je pričevalo že na tisoče ljudi pred menoj. V Medžugorju se je odvijal “finale ljubezenske drame” med menoj in Bogom. Danes vidim, da je Bog zame potihoma pripravljal “epski comeback”, v katerem je uničil vse moje argumente in z njimi strahove.
Med mašo, ki sem jo le z odporom obiskala, se me je dotaknilo. Začutila sem navzočnost, ki je nisem zmogla pojasniti s psihološkimi mehanizmi. Preprosto sem vedela, da se na tem oltarju nekaj dogaja, in potem sem se spomnila tolikih argumentov za obstoj Boga. Naslednje, česar se spomnim, je jok, solze mi niso nehale teči. Sledil je občutek varnosti in to je bilo to. “Bum” spreobrnjenje.
Bogu sem hvaležna, ker se je boril zame, ko sem želela sebe in druge prepričati, da ga ni. Najprej sem se morala znebiti navideznega krščanstva, da sva se spet lahko srečala. Bog mi je v tej krizi pokazal, kako beden bi bil svet, če ne bi imeli vere. Torej njeno vrednost in ne obveznost.
Kako si razlagate svojo zagnanost, da o tem pričujete, ko pa je toliko katoličanov mlačnih in zadržanih?
Ves čas, ko sem tavala, sem prejemala drobtinice in namige, npr. vprašanja: Zakaj pa ravno svetniki ne strohnijo? Zakaj so v Svetem pismu zapisane modrosti, ki jih znanost komaj zdaj ugotavlja? Neka zdravnica mi je rekla, da sta človek in stvarstvo tako popolno in inteligentno ustvarjeno, da ne more biti naključje …
Vse te drobtinice so se nabirale v meni (imela sem jih za nepomembne) in ko je v Medžugorju Bog zacelil moje srce, sem bila pripravljena tvegati, da verjamem. To je bila posebna meditacija, ki me je gnala, da odkrivam Boga na novo, tokrat kot odličnega, čudovitega in ljubečega očeta. Pravzaprav sem šele po tej meditaciji razumela večino verskih resnic. Verjamem, da če drzno razglašam svoje zaupanje v to, kar je učil Jezus, bo to mogoče drobtinica, ki jo bo Bog lahko uporabil, da se bo dotaknil srca najbolj trdovratnega skeptika.
Intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina, v rubriki Mladi val. Avtorica: Viviana Ganzitti.
Preberite še:
Najprej v telovadnico, nato v cerkev – krščanski pogled na smrt
Preberite še:
4 svetniki, ki so doživeli čudežno spreobrnjenje
Preberite še:
Zakaj se nekdanji zvezdnik resničnostnega šova pri 36 letih da krstiti?
